Končano zasedanje v okviru Klimatske konvencije in Kjotskega protokola na Dunaju

Vir: MOP

Nepremičnine Si21

Novice

Pretekli teden sta v dunajskem Mednarodnem centru pod okriljem Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja in Kjotskega protokola potekala prvi del 4. zasedanja »Ad hoc delovne skupine« za obveznosti razvitih držav po letu 2012 in 4. delavnica Konvencijskega dialoga.

Zasedanje je pozdravil avstrijski minister za okolje Josef Pröll, ki je med drugim poudaril, da so podnebne spremembe že »kruta realnost«, in da bo potreben širok globalni pristop za njihovo ublažitev.

Zasedanje »Ad hoc delovne skupine«
Pogajanja v okviru te skupine so trenutno najpomembnejše dogajanje v mednarodnem pogajalskem procesu o podnebnih spremembah. Želje in pričakovanja nekaterih, vključno z Evropsko unijo, so bila, da bi na Dunaju dosegli soglasje o t.i. »indikativnih razponih«, v okviru katerih bi potem določili nove obveznosti razvitih držav. Pred začetkom zasedanja je bil v pogovoru s t.i. EU trojko (Portugalska, Slovenija, Evropska Komisija) optimističen tudi predsednik »Ad hoc delovne skupine« Leon Charles z Grenade, vendar se je kasneje izkazalo, da je bil optimizem preuranjen. Žal razen EU in Norveške druge razvite države svojih indikativnih razponov še niso objavile, zato še ni mogoče napovedati, kakšne bodo nove obveznosti, niti kdaj bodo sprejete. Cilj mnogih držav je, da bi do sporazuma o tem prišli v letu 2009, vendar tudi to ni sprejemljivo za vse. Tako npr. Japonska vztraja, da ne more pristati na tako časovno omejitev, poleg tega pa tudi ni povedala, kdaj bo pripravljena objaviti svoj indikativni razpon. Podobno je stališče Kanade in Rusije. Kot je znano, je Evropski svet marca letos objavil zavezo EU, da bo do leta 2020 glede na leto 1990 zmanjšala svoje emisije toplogrednih plinov za najmanj 20 %; v primeru, da bodo druge države sprejele primerljive obveznosti, pa bo to zmanjšanje celo za 30 %. Norveška je na majskem zasedanju v Bonnu najavila, na Dunaju pa potrdila, da bo svoje emisije do leta 2020 zmanjšala za 30 %, do leta 2050 pa za 100 %, oboje z ukrepi doma in na tujem.



Na dunajskem zasedanju torej ni prišlo do opisanega sporazuma, obstaja pa možnost, da bo dosežen na decembrskem zasedanju Konference pogodbenic v Indoneziji, kjer bo potekal tudi drugi del 4. zasedanja »Ad hoc delovne skupine«. Pri pripravi in sprejemanju sklepov je bilo na Dunaju mnogo težav, ki so sicer v tem pogajalskem procesu zelo običajne. Za ilustracijo o težavnosti: pogajanja o sklepnem dokumentu so potekala 30. avgusta ves dan in do zgodnjih jutranjih ur naslednjega dne, nadaljevanje pa je sledilo v manjši skupini še skoraj ves zadnji dan zasedanja. Usklajen tekst je bil nato sprejet na plenarnem zasedanju v petek, 31. avgusta zvečer.

Med najtežje rešljivimi problemi pri usklajevanju teksta so bili: omemba uporabe prožnih mehanizmov za izpolnitev obveznosti razvitih držav, kar sicer omogoča Kjotski protokol (temu je najbolj nasprotovala Indija); omemba tega, da bo zmanjšanje emisij s strani razvitih držav le del globalne rešitve problema, kar pomeni, da bodo morale svoj del v prihodnjih desetletjih doprinesti tudi države v razvoju (temu je nasprotovala skupina držav v razvoju); navedba podatkov iz poročila IPCC, da bo potrebno zmanjšati emisije razvitih držav za 25-40 % do leta 2020 glede na leto 1990, da bi ustrezno zmanjšali potencialno škodo od podnebnih sprememb (temu sta sprva nasprotovali Japonska in Kanada). Dokument je na koncu vseboval vse zgoraj opisane točke, za katere se je zavzemala EU, seveda v obliki, ki je bila sprejemljiva za vse.

Konvencijski dialog
Že dalj časa se je zastavljalo vprašanje, kakšna naj bo njegova nadaljnja usoda Konvencijskega dialoga. Predlogov je bilo več, med drugim, da se ga enostavno ukine, da se z njim nadaljuje še nekaj časa, ali da se ga preoblikuje v pogajanja (slednje sta predlagali Brazilija in Južna Afrika). Odločitev o tem naj bi bila sprejeta na zasedanju v Indoneziji.

Bistvo dialoga je bilo predstaviti možnosti za zmanjšanje svetovnih emisij, torej v vseh državah, saj zmanjšanje samo v razvitih državah ne bo zadostovalo. Večkrat je bilo poudarjeno, da v mnogih državah v razvoju že potekajo dejavnosti za zmanjšanje emisij, vendar le-te zaradi hitrega gospodarskega razvoja, predvsem v največjih od njih, zelo hitro naraščajo. Večina držav v razvoju v skrbi za svoj razvoj ni pripravljena sprejeti obveznosti zmanjšanja emisij; mnenja so, da je to skrb tistih, ki so problem povzročili, torej razvitih držav. Zato se poskuša najti načine za zmanjšanje emisij v državah v razvoju, ne da bi s tem ogrozili njihovo gospodarsko rast. Izredno pomembna dejavnika pri tem sta tudi prenos okolju prijaznih in energetsko učinkovitih tehnologij v države v razvoju ter finančna pomoč tem državam.

EU je imela v okviru zasedanja bilateralne pogovore z mnogimi državami, npr. Kitajsko, Indijo, Japonsko, Južno Korejo, ZDA, Brazilijo, Mehiko, Indonezijo (gostiteljico prihodnjega zasedanja Konference pogodbenic), Rusijo, skupino malih otoških držav, itd. Na vseh pogovorih je skupaj s Portugalsko in Evropsko komisijo sodelovala tudi Slovenija kot članica sedanje EU Trojke. Poleg tega so se delegacije EU vsako jutro srečale na koordinacijskem sestanku, kjer so obravnavale dogodke prejšnjega dne in pripravile strategijo ter nove predloge in stališča za tekoči dan.

Nepremičnine Si21

Deli na Facebook
Deli na Twitter
CTA

Želite prejemati obvestila o novogradnjah?
Prijavite se na naše e-novice:

Želim se prijaviti