Nove slovenske šole

Avtor: Uroš Lobnik

Za domači trg v slovenski, za tuji pa vangleški izdaji. Je delo dveh avtoric, arhitekt Maje Ivanič in Špele Kuhar.

Po knjigiMatevža Čelika, Nova arhitektura v Sloveniji / New contemporary Architecture in Slovenia, je to že druga knjiga o slovenski arhitekturi, ki jo je izdala istoimenska ugledna izložba.Monografija je pomembna tako za slovenski kot mednarodni prostor. Predstavlja prvi organizirani pregled kvalitetne arhitekturne produkciješol v Sloveniji od osamosvojitve naprej. Njena sestava, oblikovanje, izbor tembralcu ponuja vtis, da se je v Sloveniji ob številnih druženih spremembah odvijala mala renesana načrtovanja šol. Knjiga nam na neposredne način pokaže, kakšne šole smo zgradili, bolj pozornemu spremlejvalcu arhitekturne produkcije pa tudi, kako smo v Sloveniji oblikovali kriterjie ter politko vzpostavljanja kvalitetne arhitekture šol po osamosvojitvi.

Avtorici sta v uvodu zapisali, da je: " Šola prva življenska prelomnica, mejnik med brezskrbnim otroštvom v domačem okolju in obveznostmi šolske intitucije, je prvi in vsakodnevni stik otroka z javnim družbenim okoljem, pa tudi s kulturo naroda, ki jo prostor odraža.Vsebinsko je monografija zasnovana z namenom, da pokaže sodobne vrednote oblikovanja prostora šole in s tem osvetli vlogo oblikovanja prostora kot gradnika kulture nekega naroda. Knjiga je razdeljena na štiri poglavja, ki celostno predstavljajo oris zgodovinskih temeljev gradnje šol na Slovenskem, primerjave in povezave s kulturnim prostorom sosednjih držav (Avstrija, Hrvaška, Italja) ter hkrati v esejih podaja predvidevanja in smernice razvoja zasnove šolskih prostorov v prihodnosti.

Izbrani in temeljito predstavljeni šolski objekti dva vrtca, petindvajset osnovnih šol, deset srednjih šol, pet večnamenskih dvoran - na najmanj štirih straneh s fotografijami, načrti in osnovnimi tehničnimi ter vsebinskimi podatki o objektu, ponujajo kvaliteten pregled razvoja sodobnega oblikovanja šol v Slovenji. Glede na ustroj knjige, oblikovanje oziroma način predstavitve,je moč razumeti, da je publikacija namenjena čim širšem naboru bralcev oziroma opazovalcev. Oblikovno lično in strokovno dovolj kvalitetno zasnovana monografija nazorno predstavlja pregled oziroma razvoj misli arhitekturnega oblikovanja šolskih objektov objektov v Sloveniji.Takšna knjiga je enostavno manjkala.

Knjiga je vsebinsko zelo interdisciplinarno zasnovana. Na uvodnih (avtor A. Hausky) straneh bralec spremlja Zgodovino šolske stavbe na Slovenskem do leta 1918. Arhitekturo Emila Navinška, ki je v svojem življenju zasnoval več kot petdeset objetkov, večinoma šol, ki jih v svetovnem merilu odlikuje inovatvino raziskovanje prostorskega koncepta šol, predstavlja arhitekt Boris Briški, Nataša Koselj dokazuje, da je generacija slovenskih arhitektvo, ki se je izobraževala v tipičnih avstro-ogrskih šolah, postavila temelje moderni šolski zgradbi v Sloveniji. Miha Dešman predstavlja sodobno arhitekturno produkcijo šol z vprašanjem, ali tudi Slovenija poleg Finske, Francije, Švice, Avstrije, predstavlja državo, kjer je gradnja šol že desetletja paradna tema arhitekture. Njegovo razmišljanje nadaljuje Uroš Lobnik z vprašanjem, ali so šole v Sloveniji že postale prepoznavne nosilke kulutre in opozarja, da se nosilca kulture ne more standardizirati, temveč da je za razvoj ključnega pomena ustvarjalna klima. Emil Čerček razmišlja o šoli kot prostoru za učni proces in postavlja nove smernice za njeno oblikovanje. Najbolj obsežen del knjige predstavlja pregled šol in dveh vrtcev, ki je tipološko sistematiziran ter urejen v časovnem zaporedju. Sledi pregled sosednjih šol, prve na Hrvaškem in druge v Avstirji. To poglavje nekako ne sodi v knjigo, ker ni zasnovano kot kvalitativni pregled dogajanj v sosednjem prostoru.Zadnji sklop je namenjen intervjujem z nekaterimi arhitekti o šolah.

Kakorkoli že, knjiga Sodobna arhitektura šol v Slovenji predstavlja korak naprej v razvoju slovenske arhitekturne scene, predvsem v kontekstu njenega uveljavljanja v širem evropskem prostoru. Poleg tega namenknjigeni le predstavitev slovenskih šol in ovekovečenje obdobja njihovega nastanka, "temveč opozoriti na pomebnost kakovostne zasnove in oblikovanja šolskih zgradbkot sta zapisali tudi avtorici v uvodu. Klub temu knjiga nikakor ni zasnovana kot kritika sodobne arhitekture šol, temveč kot usmerjen pregled njihove produkcije.S širokim naborom šol dokazuje kvalitativni nivo slovenskih arhitektov, praktično v razponu vseh generacij. Mladi avtorji dokazujejo, da jim je natečaj ponudil priložost za osebni razvoj in strokovno uveljavitev, avtorji srednje generacije razivjajo svoje mladostne rešitve v vse bolj prepoznavne koncepte, starejše generacije pa zagotavljajo, da so bile prav one tiste, ki so omogočile modernizacijo arhitekturne misli na področju oblikovnaja edukativnih objetkov.

AvtoriciMaja Ivanič, ki deluje kot arhitektka ter urednica revije Hiše, in Špela Kuhar, ki deluje kot samostojna ustvarjalka na področu arhitekure in je za svoje delo prejela številne nagrade, sta zložili knjigo, ki dokazuje, da je gradnja šol v Sloveniji ne glede na različna mnjena državljanov skozi desetletja arhitekturna prioriteta, ki je z ekonomskim razvojem pridobila na svoji pomembnosti. Nekateri arhitekti in projekti šol so priznani mednarodno, nagrajevani v domačem in tujem okolju, številne zgrajene šole pa se odlikujejo s svojo inovativnostjo in samozavestno originalnostjo. Knjiga bralcu sulži kot dokaz, da se je na področju gradnje šol naredilo več, kot si je predstavljal, in da pomenita načrtovanje ter gradnja šol za sodobno slovensko arhitketuro pomembne učni proces.

Presežek knjige je tudi v tem, da je ugledala luč sveta pod patronatom mednarodnega založnika, kar bo v pomoč pri dokazovanju, da so se v Sloveniji na področju šolstva dogajale spremembe ne samo v okviru učnih programov, temveč tudi pri razvoju arhitekturne zasnove objektov. Priporočam v branje v času počitnic oziroma staršem, ki se odločajo, kam bodo vpisali svojega otroka že res, da je pedagoški kader najbolj pomemben, toda vzgaja tudi arhitetura prostora. Če se pedagogi tega zavedajo, je to še toliko več vredno.

 

Vir: www.vecer.si