Hotelu Palace privoščim čim več odličnih gostov

Avtor: Andrej Blatnik

Profesor Sergej Pavlin je arhitekt, oblikovalec, izjemen risar in kolorist. Njegova sta prvi logotip in steklenička za kokto, postavil je številne mednarodne razstave v Evropi in Ameriki, sodeloval je že na Expu 1958 v Bruslju, bil je podpredsednik Mednarodnega združenja barvnih svetovalcev, strokovni svetovalec Svetovne banke v Washingtonu.

Kot dolgoletni redni profesor na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je sodeloval z mnogimi tujimi univerzami, kot so Campinas v Sao Paolu, Cambridge v Bostonu, Tshinghua v Pekingu, Fudan v Šanghaju, z Univerzo v Nairobiju, Tehnično univerzo v Gradcu. Vrsto let je sodeloval z Moderno galerijo, Mednarodnim grafičnim centrom, Muzejem modernih umetnosti v New Yorku. Znan je po prenovah tujih ambasad v Ljubljani. Za predstavitev njegovega dela bi bil potreben zajeten katalog, za njegov življenjepis še bolj zajetna knjiga. Profesionalec, strokovnjak, izobražen, razgledan, svetovljan, gospod v pravem pomenu besede.

Za začetek se ozriva nazaj, Cockta je bila zasnovana po vzoru Coca-Cole, hkrati pa ni smela posnemati Coca-Cole?

Pobudnik in ustvarjalec recepture gospod Emerik Zelinka je imel vizijo, da bi pripravili pijačo, podobno osvežilni brezalkoholni pijači Coca-Cola, ki na takratnem jugoslovanskem trgu ni bila dostopna. Pripravil je avtentično slovensko recepturo in jo hotel ponuditi na trgu v avtentični embalaži. Oblikoval sem stekleničko in logotip, poleg tega pa še vrsto aplikacij za to pijačo. To je bilo še v mojih študentskih letih. Ime Cockta je izpeljanka. Prvotno ime je bilo Cockta-Cockta, nato Jugo-Cockta in nazadnje Cockta. Do tega projekta sem prišel zaradi oblikovanja številnih etiket za vina, ki jih je podjetje Slovenijavino izvažalo v tujino. Največji uvoznik za britanski trg Tellcher je mojemu oblikovanju izrazil pohvalo, čemur je sledilo uspešno sodelovanje pri oblikovanju embalaže. Sledile so pomembne grafične izvedbe turističnega plakata in prospekta do leta 1958.

Takrat je grafično oblikovanje potekalo brez pomoči računalnika, danes brez računalnika ni grafičnega oblikovanja.

V tiskarni sem se veliko naučil, kaj pomeni stavek, sestavljanje tekstov, in takrat so uvajali za postavljanje tekstov že novejše stroje, stavne stroje. Tako sem imel priložnost spoznavati, kako so tiskarji prehajali s svinčenih črk na nove sisteme. Ob novih strojih, povečini iz Nemčije, so se začeli pojavljati tudi računalniki, o katerih nisem imel pojma, so mi pa pomenili izziv. Leta 1971 se je v Zagrebu zbrala skupina kreativcev, ki je iskala možnosti za podajanje grafike preko računalnika, in v to skupino so povabili tudi mene. Waldemar Cordeiro iz Brazilije je bil nad temi raziskavami tako navdušen, da me je istega leta povabil na mednarodno razstavo Arteonica v Sao Paolo. Leta 1973 je zagrebška skupina Nove tendencije postavila razstavo računalniške grafike. Štirideset let kasneje, prvič v celoti in z mednarodno zasedbo, je bil letos prikazan razvoj digitalne umetnosti na razstavi v Centru za medijsko tehnologijo ZKM v Karlsruheju. Z Edvardom Zajcem sva bila edina diplomanta ljubljanske univerze, predstavljena na tej razstavi.

Ste sledili bliskovitemu razvoju računalniške grafike?

Pravzaprav ne, okusil sem njen čar v tistih pionirskih časih, ko smo iskali grafični učinek globine, zaporedja, perspektivo in sekvence. To so bile abstraktne risbe. Te so nadgrajevali in razvijali drugi, jaz sem prenehal razmišljati v tej smeri. V letih 1973-1978 se mi je ponudila priložnost sodelovanja pri projektu celostne prenove notranje opreme Ljubljanske banke, takrat še Kreditne banke, za vse filiale v takratni državi.

Barva je področje, ki ste mu v svoji poklicni karieri posvetili posebno pozornost. Za pravilno uporabo barve so potrebni znanje in izkušnje, mar ne?

Barva je delikatna stvar. Različni narodi pojmujejo barvo različno, vsak človek ima nagnjenje do določene barve, tako kot posluh za glasbo. Barva je fizikalno zelo natančno opredeljena, čustveno pa povsem nedoločna. Mnoge teorije pripadajo mnogim avtorjem in umetnikom, toda nova iskanja so neustavljivi proces v umetnosti, optiki, zdravstvu, v svetlobi nasploh. Znanje in izkušnje so prvi pogoj za ustvarjalno delo z barvo. Talent je vizija umetnosti.

Danes je uporaba barve dokaj enostavna, vsak lahko barva po svoje, se vam ne zdi, da se to neugodno odraža v našem okolju?

Otroku daš v roke igračo in potem z njo počne, kar ga veseli… ljudem, ki mislijo, da vse vedo, daš v roke barvo, učinek je enak. Barve se resnično dajo izbirati in ker ima vsak človek svojo lastno barvo, si predstavlja, da to obvlada, in z njo počne, kar se mu zdi. Mestne službe bi morale zelo jasno povedati, kaj se sme in kaj ne. Ko sem bil povabljen k projektu Ljubljana moje mesto, sem naredil več kot petnajst študij, ki so vse realizirane. To je minulo delo, te stvari delajo zdaj drugi ljudje, še vedno pod nadzorom spomeniške službe, ampak po mojem prepričanju v svojem delu niso dosledni glede na prilagodljivost, ki jo taka stvar zahteva. Če se ugotovi, da je bila hiša na primer leta 1905 take in take barve, ne pomeni, da jo je ob današnji prenovi treba pobarvati s prav tako barvo. Ni bilo namreč ugotovljeno, zakaj je bila pobarvana tako, kot je bila, in kakšna je bila njena soseda. Danes ta hiša stoji v neki drugi soseščini in morali bi iskati razmerje med soseščino, kakšna barva bi še ustrezala tistemu obdobju. Treba je uporabiti tudi kreativnost. Ne moremo pričakovati od strokovnjaka za zgodovino kreativnega naboja. Pomembna je sinteza strokovnih mnenj.

Nekaj je individualna gradnja ali prenova, ampak tudi pri obnovi fasad javnih zgradb, kjer zagotovo nastopajo strokovnjaki, smo vedno znova priče vprašljivi ali milo rečeno nenavadni izbiri barve…

Ja, seveda so strokovnjaki, vendar ni vsak strokovnjak za vse primere. Avtor dobi natečaj, njegov predstavitveni model je videti simpatično, ko to postaviš v prostor in vidiš, kako je videti ob sosedu, pa včasih nastopijo dileme. Ampak pri takih posegih je pomembnejša izbira materialov. Barva je lahko nadomestek za material. Fasade v naravnih materialih s kombinacijo kamna, opeke in lesa so najbolj plemenite. Danes je vse precej drugače, šlo je v ekstrem. Vse v steklu je sicer zanimivo, toda steklene palače so kot steklene skrinje. Ko enkrat poči, poči. Ne daje občutka stabilnosti, predvsem s psihološkega stališča. Ne poznam pomembne stavbe, ki bi bila od tal do vrha v steklu, brez konkretnih gradbenih elementov pri temelju. So materiali, ki vzbujajo občutek trdnosti, moči, solidnosti. Zgodilo se je celo, da so marmor oblagali s steklom. To so zmote, ki so strokovno relativno obravnavane. Moja presoja je, da je poznavanje materialov velika pomanjkljivost pri oblikovanju našega okolja.

Kakšen je pri nas odnos do arhitekture in do kulturne dediščine, ali ima morda kapital preveč odločilen pomen v sodobni stavbarski kulturi?

Poglejte, arhitektura je umetnost stavbarstva za prihodnost, kulturna dediščina pa je zaklad preteklosti. Razumevanje teh področij je konflikt v praksi. Ne bi krivil kapitala, ki ga bo vedno manj, saj brez njega niso nikoli gradili, razen v suženjstvu. Za arhitekturo prihodnosti so potrebni vizija, talent in znanje. Za razumevanje preteklosti nista potrebna vizija niti talent, temveč samo znanje. Specializirano ozko znanje je ovira stalnica pri dialogu naše stroke.

Še kje vidimo toliko starih hiš, ki žalostno propadajo, medtem ko zraven njih kot gobe po dežju rastejo "vile"?

Vprašanje je utemeljeno, ampak po svetu videvamo čudne stvari. Svet je tudi Afrika, Južna Amerika, Azija itd. So dežele s sijajno kulturo, na primer Mehika, kjer vidiš vse mogoče, ker ni discipline, ni potrebe po tej disciplini, ljudje so vajeni svoja dinamična čustva prikazovati na sebi lasten način. Vsekakor gre za nepoznavanje različnih kultur. Ko sva pri vilah, ne vem, kaj naj rečem. Pojem vile se je spremenil. Včasih je v Ljubljani gradila peščica arhitektov in do njih se je redko prišlo. Običajne družinske hiše, tudi vile, so gradili zidarski mojstri ali gradbena podjetja, ki so imela določena pooblastila in določene normative. Te hiše so se do danes ohranile in so spomeniško zaščitene, četudi ni rečeno, da so ob nastanku veljale za kvalitetne. Postavlja se vprašanje, ali merodajni dosledno ščitijo to zapuščino. Pogoj za spomeniško zaščito naj ne bi bilo le sto ali dvesto let kljubovanja času.

Nimamo ustreznih norm?

Rekel bi norm in znanja, če imaš le norme, si uradnik, ki gleda številke in sledi paragrafom. Čuvanje dediščine ne sme biti birokratski normativ, biti mora kulturni dialog. Kulturni dialog pa je težko ustvariti brez kulture, etike in odgovornosti.

Kako lahko hotel Bellevue tako žalostno propada pred očmi javnosti?

Usoda hotela Bellevue je ljubljanska sramota. Kar nekaj objektov v Ljubljani dobesedno propada. Ko človek gleda in bere, se danes za marsikaj vpraša, ali je mogoče, da je pri nas vse mogoče. Zdi se, da smo enostavno skregani s pravili igre. Nikakor ne bi bil rad do tega indiferenten. Ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, imajo izobrazbo, morda izkušnje, ampak veliko med njimi je takih, ki se ukvarjajo z meglo in politiko istočasno.

Stanovanjski kompleks v središču Ljubljane, ki ga danes poznamo pod imenom Rdeča hiša, je bil zgrajen v tridesetih letih minulega stoletja za državne uradnike. Gradnja je bila zares kakovostna. Kmalu bo mogoče na prste ene roke prešteti stanovanja, ki imajo še prvotna okna in vrata iz prvovrstnega jesenovega lesa. Se vam ne zdi, da na podobo okolja, v katerem živimo, bolj vplivajo komercialisti kot pa arhitekti?

Včasih se je z dvojnimi okni reševalo problem toplotne izolacije. Potem se je to poenostavilo s termopan zasteklitvijo. V sami tehnologiji ne vidim zla, ker je okno še vedno lahko lepo, leseno, na zunaj enakega videza. Kar je v resnici moteče, je, da se gotovi elementi v objektih, ki bi morali imeti leseno, klasično obdelavo, nadomestijo z aluminijastimi ali plastičnimi profili. Tu bi morala biti zakonodaja ostra. Tudi problem kapitala je vprašljiv, ker lastniki stanovanj mislijo, da lahko s stanovanjem delajo, kar se jim zahoče, in ne upoštevajo, da so določeni objekti sestavni del mestnega mozaika. Treba bi bilo posredovati natančna navodila, kaj se sme in kaj ne. Ker kompetentnih odgovorov ali priporočil ni pravočasno, sledijo posegi inšpektorjev.

Ali takemu odnosu do mestnega okolja botruje tudi pomanjkanje meščanstva?

Pravih meščanskih stanovanj pravzaprav nimamo, ta, ki pa so, so zasedena s prišleki, ki zagotovo do teh stanovanj nimajo enake afinitete kot ljudje, ki so bili v njih rojeni in so z njimi odraščali. Pravega meščanstva imamo bore malo. Zdaj nastaja neka vrsta novega meščanstva, ki je brezobzirno, poseduje denar, ne pa kulture. To je globalni problem.

Veliko se gradi, veliko posega v prostor, se vam ne zdi, da hočemo biti za vsako ceno drugačni, kot smo, pomembnejši?

Povsod po Sloveniji se vidi naša majhnost. Vendar v majhnosti vidim prednost. Če si majhen, se vzgajaš, se zgleduješ pri velikih, tako v kulturi, znanosti, tehniki, umetnosti… Najprej si je treba pridobiti znanje, z njim povečamo našo razgledanost in širimo našo komunikacijo. Potem znaš gledati, sprejemati, znaš se pogovarjati, kljub majhnosti tako obvladuješ svet in naenkrat si celo v prednosti pred velikimi, ki včasih ne znajo razumeti kulture majhnega. Treba je najti ravnotežje, in tega ravnotežja v Sloveniji ne zasledim. Še ne. Imamo neprecenljivo lepo, raznoliko naravno okolje. Imamo nenavadno dobre pogoje za ureditev našega standarda, pa tega ne znamo ceniti.

Ali zgolj posnemamo neki videz, kopiramo fasade?

Zanemarjamo razvojne procese, to je vlaganje v znanje, in tega ne pridobiš od danes do jutri. To pa je prvi pogoj, da lahko to, kot pravite, fasado izpolniš z vsebino. Mi v naglici kupujemo fasade, za vsebino pa zmanjka časa. V gradbeništvu pogosto stroji na gradbišču ropotajo, preden so verificirani vsi aspekti gradnje nekega objekta. Namesto da bi dvakrat premislili, preden kaj naredimo, delamo, ne da bi sploh premislili, prehitevamo z napačno predpostavko, da je čas denar.

Nisem imel v mislih zgolj stroke, ampak tudi naš vsakdan, življenjski slog…

Mediji, kot so televizija, radio, nekatere revije, nas naravnost pehajo v posnemanje in morali bi se vprašati, čemu to sploh služi. Marsikdo si kupi drag avto, za katerega si je denar sposodil, in tako so sposojene tudi ideje, fasade, hiše… nič ni zgrajeno z lastno močjo in sredstvi. Postajamo potrošniška družba, in to nas tepe.

Prenove diplomatskih predstavništev so specifična naročila.

To mi je predstavljalo dodaten izziv po naključju. Za ureditev nekega diplomatskega predstavništva sem moral spoznati protokolarno regulativo. Pravila postopkov so zelo jasno določena in treba se jim je prilagoditi. K projektom za veleposlaništva v Ljubljani je bilo vedno vabljenih več kandidatov. Poleg strokovnih referenc je bilo dobrodošlo tudi znanje tujega jezika. Ko sem uspel pri Nemcih, so me povabili Francozi in ti so me priporočili Američanom.

V nekem intervjuju ste rekli, da je arhitektura čustvena zvrst gradbene in oblikovalske stroke. Kako lahko pridejo čustva do izraza pri tako številnih, morda dlakocepskih parametrih, ki jih vsiljujejo taki projekti?

Čustveno je to, da se lahko izraziš z detajli na pravih mestih. Veleposlaništva so reprezentančni objekti in kot taki dopuščajo nadstandardno kreativnost. Razpored in funkcije prostorov pa so natančno predpisani. Pogoji priprave dokumentacije so nedvoumni, prav tako terminski plani in obveze za penale. Vsi ti elementi so neopazno, a jasno vtkani v projektno nalogo.

Imate tudi svojo rešitev za rezidenco slovenskega predsednika?

Mislim, da je Vila Podrožnik primeren objekt za to. Tam so možnosti za poslovne in bivalne prostore. Pri diplomatskih predstavništvih je običajno pisarna ločena od stanovanja. Toda v predsedniški rezidenci mora imeti predsednik tudi svoje prostore za protokolarne obiske. Veljajo določeni pogoji v določenih državah. Po vsem, kar vem, mislim, da je Vila Podrožnik najprimernejši objekt. Množične prireditve, ki se tam organizirajo, bi se lahko prirejale kjerkoli drugje, bolj praktično in z manjšimi stroški. Predsedniška rezidenca je državni reprezentančni objekt, ki ostaja, medtem ko se njeni stanovalci menjajo.

Slikate že vse življenje, zakaj ste priredili svojo prvo samostojno slikarsko razstavo šele po upokojitvi ("Razstava na podstrehi", decembra 2005)?

Vedno sem se v prvi vrsti predstavljal kot arhitekt. Arhitekt, ki zna slikati, in ne slikar, ki hoče biti arhitekt. Ker sem svoje izkušnje sproti posredoval svojim študentom, sem menil, da je to najboljše dokazilo za ta moja nagnjenja. Ob upokojitvi se mi je zdelo primerno, da svoja slikarska dela predstavim tudi javnosti.

V šestdesetih letih ste precej časa preživeli v Parizu. Uspešno ste slikali tudi na Montmartru. Bi danes še sedli na ulico s skicirko in barvami?

Zakaj pa ne? Domačim sem veliko pripovedoval o tistih časih. Pred leti sem v Parizu, na Montmartru, spontano pokazal, kako je bilo takrat. Kupil sem risalni blok in barvice in slika je še danes na častnem mestu v našem domu.

Je bila "Razstava na podstrehi" pri Janezu Pirnatu prva in hkrati zadnja?

Ne, druga je bila ob odprtju biološke postaje v Piranu, v čast obiska princa Alberta II. Monaškega. Mislim, da bom prihodnje leto pripravil retrospektivo.

Komunikacijska tehnologija se je razvila in se še razvija s svetlobno hitrostjo, medčloveška komunikacija pa se zdi vedno bolj površna. V današnji komunikaciji je vedno manj obzirnosti. Zakaj?

Ni potrebe po obzirnosti do brezobzirnih. Brezobzirnost je pomanjkanje vzgoje in morale. Razvoj komunikacijske tehnologije je, kot ste rekli, bliskovit in nekdo, ki nima priložnosti, da bi se lahko vzgajal istočasno s svojim razvojem, je kot dvolitrski lonec, v katerega naenkrat zliješ dvajset litrov. Njegova vsebina ostaja dva litra, ostalo se prelije. Tako pride do vseh nesporazumov, objestnosti, tudi v prometu in v medsebojnih odnosih. Potreba po stiku z ljudmi je zbledela, včasih so se ljudje pogovarjali, danes si pošiljajo elektronska sporočila, ki so prazna, brez topline. Nekateri sporočajo neumnosti, kar operaterji spodbudno propagirajo. Profitni sistem se gradi na mobi tarifi. Ampak tu posameznik nima kaj narediti, ne pri nas ne v svetu. Sistem je prehiter v razvoju. Pogojuje tempo in nasilje.

Se morda predrznost ali brezobzirnost tolmači kot samozavest?

Žal se včasih res. Povsem napačno, to je zgolj pomanjkanje samozavesti. To so kompleksi.

Bi s svojimi izkušnjami, znanjem, svojimi poznanstvi in svojim taktom kdaj stopili v politiko ali morda diplomacijo?

V politiko nikakor, diplomacija pa bi bila zanimiva. Ampak to ni nostalgično razmišljanje, kaj bi si želel. Želim si zdravja, lepega vremena, srečno novo leto, vse najlepše mojim najbližjim. Vsekakor pa si želim tudi delati in ustvarjati v obsegu tega, kar sem se naučil.

Ko sva se po telefonu dogovorila za ta pogovor, ste se ravno vrnili iz Dubaja. V zadnjih desetletjih tam iz peska nastaja turistični in potrošniški paradiž, ogromno je zgrajenega in ogromno se še gradi, kilometrski nebotičniki in umetna otočja… Med največjimi gradbenimi in zemljiškimi posredniki je podjetje Nakheel, ki gradi novo središče z vrtoglavimi kapacitetami, kot je mogoče zaslediti na spletnih straneh. Vas privlači taka turistična ponudba?

Tam nisem bil zaradi turistične ponudbe, ampak sem se odzval na povabilo družbe, ki ste jo omenili. Moj znanec James Edward Linton je glavni direktor projektive Nakheel (tristo projektantov, 350.000 kvadratnih metrov v obdelavi, op.p.). V Dubaju sem bil prvič leta 1983, spotoma, na poti na Kitajsko. Takrat ni bilo tam praktično ničesar razen peska in dveh stavb. Razvoj je presenetljiv, kar pri nas zgradimo v enem letu, zgradijo pri njih v enem dnevu. Brez pretiravanja. Tokratno vabilo mi je omogočilo, da sem lahko obiskal glavna gradbišča, lahko sem videl delovanje pravkar odprtega hotela, in to s strani, ki turistom ni omogočena. Kako krmijo morske pse v ogromnih akvarijih, kako delujejo tehnične naprave, kako je narejen program menedžmenta, kako delujeta projektiva in operativa. Bil sem deležen izjemne pozornosti.

Imajo denar, naravno okolje pa je samo pesek, na katerem so ustvarili izjemno infrastrukturo za svojo prvenstveno gospodarsko panogo - turizem. Angažirali so znamenite strokovnjake in arhitekte, ki neobremenjeno tekmujejo v njihovih fantazijah.

Seveda sistema ne moremo neposredno aplicirati v naš prostor, lahko pa bi izrabili izkušnje, preučili prednosti in slabosti…

Mi denarja nimamo, premoremo pa čudovito naravno okolje. Nimamo infrastrukture, bojimo se tujih arhitektov in drugih strokovnjakov, hkrati pa bi želeli biti najboljši.

Je prenovljeni hotel Palace v Portorožu s svojo okolico, dostopom, osebjem ustrezen za kategorijo, v katero naj bi spadal?

Hotel Palace je v vseh pogledih najbolj prestižen hotel ob morju, žal z glavno cesto odrezan od morja. Rešitve za to težavo so obstajale, kakšne so sedaj, ne vem.

Bo zaradi hotela Palace v Portorožu mrgolelo milijonarjev?

Milijonarji že imajo svoje destinacije drugje in zahtevajo visoke standarde tudi zunaj hotelske ograje. Palace bo nedvomno deležen odličnih gostov, čim več takih bi si morali želeti in čim manj milijonarjev.


Vir: www.dnevnik.si