Kar se tiče župana najlepšega mesta na svetu, je vsa stroka, ki kaj velja, zbrana na Magistratu. Deklarira se za levičarja, a mesto vodi s trdo menedžersko roko. Prav tako so mu debate v mestnem svetu večkrat odveč, a s tem v prvem mandatu nima kakih večjih težav, saj je njegova lista na volitvah leta 2006 dobila prepričljivo večino.


Na vprašanje, ali bi bil sposoben mesto učinkovito upravljati tudi v razmerah, ko bi bil prisiljen iskati soglasja med strankami in listami, posredno odgovarja, da "politično kupčkanje ni v njegovi naravi", Ljubljančani pa bodo morda konkreten odgovor dobili že konec letošnjega leta. Janković je namreč že napovedal boj za drugi mandat.

Še vedno vztraja pri domačem lastništvu Mercatorja, z vrha katerega je bil pregnan pod prejšnjo vlado, med tujimi trgovskimi verigami pa bi bil pripravljen delež v Mercatorju prodati britanski verigi Tesco ali francoskemu Carrefourju. "Verigi sta dovolj daleč, da Mercatorja ne bi pripojili in s polic ne bi preganjali domačih proizvajalcev," pravi Janković.

Kako gledate na težave Vegrada, ki za občino in stanovanjski sklad gradi 419 neprofitnih najemnih stanovanj? Blokirani računi, zasežene hruške, neizplačane plače… Zdi se, da jim ni več rešitve: so bili njihovi apetiti preveliki?

Težko je reči. Njihovih bilanc ne poznam, ne vem, koliko so zadolženi. Če bi se Vegradu kaj zgodilo, ga je škoda, ker je dobrih gradbenih podjetij malo.

Bi morebitni stečaj Vegrada ogrozil dokončanje kupljenih stanovanj v Celovških dvorih?

Mi smo skupaj z republiškim stanovanjskim skladom plačali že okoli 90 odstotkov kupnine na podlagi našega nadzora opravljenih del. Sodelavci trdijo, da je 70 stanovanj, ki so jih že pregledali, dobro narejenih. Prvi paket stanovanj nameravamo prevzeti marca, tako da zapletov ne pričakujem.

Pomemben projekt za mestno občino je tudi študentski kampus ob Vojkovi cesti, s katerim Vegrad že dalj časa odlaša.

Še vedno mislim, da bi lahko začeli graditi spomladi. Gina, ki projekt vodi in ki je po mojih informacijah v 80-odstotni lasti Vegrada, 20 odstotkov pa mislim, da ima Hypo, bo pač v najslabšem primeru dobila druge lastnike.

Kaj lahko za nepremičninski trg pomeni stečaj velikega gradbenega podjetja?

Stečaja Vegrada si ne želim, predvsem zaradi delavcev, ki so zelo razumno reagirali na težave v podjetju. Po drugi strani pa ne razumem vodstva, zakaj okoli 400 prostih stanovanj v Celovških dvorih še niso prodali. Če vzamemo ceno 2000 evrov za kvadratni meter, po kateri bi prodali vse, bi s tem zaslužili 40 milijonov evrov.

Že večkrat ste napovedali, da se bodo ob koncu vašega mandata nova stanovanja prodajala tudi po 2000 evrov za kvadratni meter.

Vem vsaj za tisoč stanovanj, ki bi se lahko prodala po ceni 2000 evrov za kvadratni meter brez davka.

Kaj še veste?

Da se stanovanja ne prodajajo.

Tega ne veste samo vi.

Ta podjetja plačujejo kredite z letno obrestno mero sedem do osem odstotkov. Ne vem, zakaj raje ne znižajo cene za sedem odstotkov, kot da čakajo na kupce. Prvi, ki bo cene znižal na 2000 evrov, bo prodal vse, drugi pa bodo imeli že probleme, ker bodo morali iti še nižje. To sem povedal tudi Hildi (Tovšak, direktorici Vegrada, op.p.). Skupaj s predstavniki banke smo sedeli v tej pisarni.

In kaj je rekla?

Da bo razmislila.

Ali niso tudi banke zainteresirane za to, da cene nepremičnin ne padejo preveč, saj so ljudem odobravale visoke hipotekarne kredite?

Bankam je v interesu, da se nepremičnine prodajo in odplačujejo dolgovi. Treba se bo pač prilagoditi novim razmeram. Zemljišč po 700 ali 800 evrov za kvadratni meter ne bo več, ampak bodo stala kvečjemu 400 ali 500 evrov.

Pa se je tudi občina že prilagodila tem cenam?

Manjša zemljišča prodajamo tudi po 300 evrov za kvadratni meter, sicer pa bi radi letos prodali okoli 18.000 kvadratnih metrov veliko parcelo na Rudniku po 400 evrov, medtem ko bomo s prodajo drugega, 60.000 kvadratnih metrov velikega zemljišča na Rudniku še malo počakali.

Si to lahko privoščite?

Lahko.

Vaša pričakovanja o prodaji nepremičnin so letos zelo visoka, saj prihodke ocenjujete na dobrih 58 milijonov evrov.

Kar nekaj je zelo dobrih lokacij, poleg tega pa bomo proračun polnili še s prodajo deleža v TE-TOL Energetiki.

Bi se strinjali s trditvijo, da nekaterih obljubljenih projektov, če se nepremičninski trg ne bo pobral, ne boste mogli uresničiti?

Kateri moji projekti pa ne tečejo?

Lahko začnemo pri Emoniki.

Samo trenutek. Mi smo svoje pri tem projektu naredili. Investitor ima potreben prostorski akt, je pa res, da ne bomo nikomur dopustili gradnje stolpnice, če hkrati ne zgradi železniške in avtobusne postaje.

Verjetno vas volilci niso tako razumeli. Obljubili ste potniški center, zdaj pa pravite, da ste obljubo izpolnili, saj ste svoje pri tem projektu naredili.

Prepričan sem, da so volilci to razumeli. Najpomembneje je, da smo zavarovali javni interes in da bo moral investitor graditi vse v paketu.

Vprašanje je tudi, ali bo Joc Pečečnik dobil dovolj denarja za obnovo Plečnikovega stadiona.

Denar je zagotovljen. Dobra stvar zamude je ta, da je Pečečnik v zadnjem letu in pol zaradi krize projekt zelo racionaliziral. Ta stadion bo obnovljen.

Kdaj boste naredili svoje pri tem projektu?

Prostorski akt bo na mestnem svetu aprila.

Boste upoštevali pripombe bližnjih stanovalcev Fondovih hiš?

Njihove pripombe so se omejile le na eno: radi bi imeli svojo zelenico, na njej ne dopuščajo ničesar. Ministrstvo za kulturo in zavod za varstvo kulturne dediščine menita, da je na njej mogoče graditi, če pa Fondovci menijo, da je parcela njihova, lahko tožijo mestno občino. Če smo že natančni, pa naj mi ne zamerijo, tam zelenice ni bilo nikoli, ampak so imeli stanovalci tam svoje vrtičke s solato in paradižnikom, ki niso bili nič lepši od tistih pri Žalah.

Kdaj bo končan stadion v Stožicah?

Končan bo 30. junija letos. Na VIP-tribuni se že postavljajo kotlički za pisoarje. Včeraj smo skupaj z green dragonsi izbirali sedeže, take, da bodo čim bolj trpežni. Do konca marca bomo predvidoma pokrili streho, 1. maja pa bomo ob 13. uri na igrišču začeli polagati travo.

Ali Ljubljana glede na katastrofalne razmere v klubih res potrebuje dva taka stadiona?

Vprašati se moramo, kaj je tu naloga mesta. In ali niso razmere v klubih takšne tudi zaradi slabe infrastrukture.

Kako kot finančnik ocenjujete finančni položaj občine?

Optimalno. Bolje ne more biti. Imamo še možnost zadolžitve. Lahko pa vas kot nefinančnika vprašam, da seštejete vse narejene projekte, pogledate, koliko je občina zadolžena, in poveste, ali je to dobro.

Pri zadolževanju ste že skoraj dosegli dovoljeno mejo. Veliko se v naslednjih letih mesto ne bo moglo več zadolževati.

Po ocenah imamo rezerve še za dobrih 50 do 175 milijonov evrov.

Od tega ste jih 20 že predvideli v letošnjem proračunu, pa tudi ocena o možni zadolžitvi se lahko zniža, če vam ne bo uspelo realizirati visokih proračunskih prihodkov.

In treba je tudi povedati, da bomo sedem milijonov letos vrnili. Treba se je odločiti med tem, ali se zadolžiti zdaj, ko lahko zaradi krize dobimo na primer garažno hišo ugodneje, ali pa reči, da zdaj ni denarja, in počakati pet let.

Kaj ste dobili po znižani ceni?

Garažo pod Kongresnim trgom, povezavo Roška-Njegoševa, vse. Še najbolj pa stadion v Stožicah. Če ne bi Janez Janša takrat treh gradbenikov zaprl, bi ga dobili še ceneje. S Tovšakovo, Zidarjem in Črnigojem v igri bi zagotovo imeli še kakšen krog pogajanj. Ampak kljub temu smo od Grepa dobili za 50 milijonov evrov boljšo ponudbo kot od Multi Corporation, ki je bil leta 2008 največji developer v Evropi. Od Aten do Dunaja ni večje investicije, vi pa poudarjate, kako smo pozabili ogrevalno dvorano in pomožno igrišče.

Že veste, koliko boste morali za to doplačati?

Ne. Ko bo pripravljen obračun, boste izvedeli. S pogodbo pa imamo natančno določen način obračuna.

Koliko donacij je lani dobila Ljubljana?

Točno številko je težko povedati, kajti če se nekdo odloči, da bo doniral streho, nas ne zanima, koliko točno ta stane. Ampak vseeno ocenjujemo, da jih je za tri do štiri milijone evrov.

Ena od takšnih kompenzacijskih donacij je tudi brv pri Rdeči hiši, ki naj bi jo postavil Jože Anderlič.

Kaj pa naj bi kompenzacijska donacija pomenila?

Da podjetje mestu povrne za nekaj, kar je zanj naredilo.

Zdaj smo pa tam. A je bolje, da mu nič ne povrne?

Nismo tega rekli.

Jaz pa bi to rad razčistil, ker sem bil tudi na drugi strani. Mercator je bil eno od podjetij, ki je okolju, v katerem je poslovalo, darovalo največ. Ko smo šli gradit v Beograd, smo iskali nekaj, s čimer bi se Mercator v tem okolju dobro zapisal. In je padel predlog, da obnovimo vrtec 500 metrov od predvidenega trgovskega centra. To smo naredili, da smo prijazno prišli v novo okolje, kjer bomo nekaj zaslužili. Ko sem postal župan, je bila zgodba preprosta: v Ljubljani so podjetja, ki v tem okolju ustvarjajo dobiček, in od njih pričakujem, da bodo mestu nekaj dala. Večina investitorjev se je na to odzvala pozitivno.

Vendar je bila večina teh podjetij v trenutku, ko so dala donacijo, v povsem konkretnih dogovorih z mestom o nekem projektu ali pa so si od mesta obetala kakšen posel. Razumete, v čem je problem?

Razumem in tudi oni so razumeli. Pa poglejmo čisto konkretno: BMW, ki sem ga dobil v enoletno uporabo.

Kaj je z njim?

Pri meni se je na sestanku oglasil gospod Ažman (Miha Ažman, direktor BMW Group Slovenija, op.p.) in predlagal, da bi kot podjetje z najbolj ekološkimi avtomobili Ljubljani nekaj donirali na temo ekologije. Rekel sem, dajte nam petdeset dreves. Podarili so nam drevesa, tudi sam sem jih šel sadit ob PST. Pa mi je rekel, da bi oni radi v to zgodbo vključili še svoj avto. Rekel sem mu, ni problema, podarite ga. Odgovoril je, da nam avta ne more podariti, lahko pa ga da za eno leto v brezplačno uporabo. Z BMW-jem mesto nima prav nobenih odnosov, saj smo za poslovni najem občinskih vozil izbrali Porsche Slovenija, ampak prepričan sem, da se o njem toliko govori, da se jim je poteza finančno trikrat povrnila. Tako da zdaj že drugi trkajo na moja vrata in mi ponujajo avto.

Torej z avti nimate težav?

Prav nobenih.

Smešno, da jih ima vaš podžupan Janez Koželj.

To jih ima vaš kolega, ki je žal pokvarjen. Ko ni dobil dovolilnice za parkiranje na Krekovem trgu, je v javnost posredoval leto in pol star posnetek profesorja Koželja, kako mu odstranjujejo lisice na avtu. Če je komu naredil krivico, jo je naredil Koželju. Pri minus petnajst se je zadnjič vozil s kolesom, da sem ga prav ustavil in mu ponudil svojo kapo. Ivje je imel v laseh od mraza. Vsa ta zgodba z redarjem pa pride v medije, ker je novinar užaljen zaradi daljinca. Prof. Koželj, ki je izjemen strokovnjak, se je v treh letih samo enkrat pripeljal z avtomobilom na parkirno mesto, ki mu je bilo dodeljeno v uporabo in za katero je imel dovolilnico.

Če se vrnemo k donacijam, govori se, da samo te odpirajo vrata vaše pisarne.

Super, če jih. S tem nimam nobenih težav. Ampak povejte mi samo en posel, ki zaradi donacije ni bil oddan preko javnega razpisa in na katerem ni bil izbran najugodnejši ponudnik za mesto. Ga ni. Licitacije so moj užitek. Ni lepšega, kot da se štirje ponudniki sami zberejo. Jaz jih gledam in čakam, na koncu poberem prepognjene liste s ponudbami in vsem pokažem najnižjo. Kako se lahko kdo na to pritoži?

Enkrat se vam je takšno pisanje na listke že vrnilo kot bumerang. Ko ste izbirali najboljšega ponudnika za izdajanje kulturnega štirinajstdnevnika in ste posel sprva namenili naši časopisni hiši, sodišče pa je nato odločilo, da morate posel oddati Delu, ker je njihovo ponudbo najbolje ocenila strokovna komisija.

S tem pa je tako: če bi mi dali napisati članek, vem, da tega nisem sposoben narediti, in nedvomno se ne morem primerjati na tem področju z gospo Ženjo Leiler in gospodom Darijanom Koširjem, ki sta prišla na pogajanja. A onadva sta prišla brez direktorja. To, kar je naredilo sodišče, je precedens, a na izbiro sem imel, da ponudbo Dela sprejmem ali pa da ostane MOL brez kulturnega štirinajstdnevnika. Navsezadnje pa so v komisiji sedeli trije ljudje, ki so po pripovedovanju tudi zunanji sodelavci Dela. Komisija ne odloča, podala je samo mnenje, da je Dnevnikov projekt vreden 90 točk, Delov pa 97, pri čemer je bila meja za izbor najmanj 90 točk. Kot veste, je Dnevnik ponudil, da projekt izpelje za 100.000 evrov manj mestnega denarja, a sodišče je odločilo, kot je odločilo. Sem pa prepričan, da bomo teh 100.000 evrov dobili od Dela nazaj.

Kako?

Da bomo dobili več številk štirinajstdnevnika, kot jih je bilo v razpisu.

Ampak vi ste se z Delom spustili celo v polemiko okoli vsebine.

Ne, to ste pa narobe razumeli in tega nikoli ne delam. In še enkrat ponavljam: ne vidim razloga, zakaj bi sedel za isto mizo z urednikom. Moji sogovorniki so direktorji, ne uredniki.

Napovedali ste kandidaturo na letošnjih lokalnih volitvah. V prejšnjem mandatu ste dobili večino tudi v mestnem svetu, kar je bila velika razlika v primerjavi s prejšnjimi mandati, ko sta bili županji prisiljeni...

… v neskončna politična kupčkanja!

Drži. Seje so trajale mesece, sprejemanje odločitev pa je bilo skoraj onemogočeno. Vam je bilo, kar se tega tiče, precej lažje.

Ne samo zaradi tega! Ne tako govoriti. Ekipa je mnogo bolj strokovna. Samo ena točka od petstotih, ki jih je obravnaval mestni svet, je bila sprejeta izključno z glasovi Liste Zorana Jankovića, in to je gradnja stolpnic na Brilejevi!

Kako se boste znašli v naslednjem mandatu, če vam ne uspe zagotoviti takšne večine v mestnem svetu?

Prepustimo to Ljubljančanom. Prepričan sem, da veliko vedo in bodo videli učinke in spremembe, ki so se zgodile v tem mandatu. Na volitvah smo zmagali iz treh razlogov: dober program, dobra ekipa in moja prepoznavnost. In tudi na teh volitvah bo podobno, kako se bodo na koncu odločili volilci, pa je seveda njihova stvar.

Ste se sploh vajeni pogajati, prisluhniti?

Pravijo, da se zelo dobro pogajam.

Kdo to pravi?

Pred vami je bil tu rektor Univerze v Ljubljani, vprašajte njega, kako smo se strpno pogajali, pa je trajalo samo pol ure. Naj vam tako odgovorim: sem dober pogajalec in dober poslušalec, a samo, če ne gre za tisti "jaz bom to naredil, če boš ti meni dal" sistem pogovorov. Jaz se tega ne bom šel. Pa saj to so poskušali v dveh mandatih! Ti boš meni dal tega direktorja, jaz pa bom nekaj popravil v proračunu ali v prostorskem načrtu. Trdim, da imam najboljšo ekipo, ne samo v Sloveniji. Imam dva pola: Janeza Koželja, ki predstavlja vizijo tega mesta, in Jadranko Dakič, ki skrbi za finance.

Ampak vizijo bi naj sedaj izgubili - če sem prav razumel izjave Janeza Koželja, se po tem mandatu umika?

Počakajmo. Dajmo času čas. A da se prav razumemo: osnovna vizija je nastala v mestu pred Janezom Koželjem, Koželj pa jo je udejanjil. Ko sem ga prvič srečal v predvolilnem štabu, sem mu postavil tri vprašanja: kakšno je njegovo stališče do Kolizeja, Cukrarne in Plečnikovega stadiona. Odgovori na vsa vprašanja so me zadovoljili, zato sem ga povabil na listo. Najprej je želel samo pomagati, pa sem mu povedal, da takih ne potrebujemo in da mora nekdo sprejemati tudi odločitve.

In po treh letih in pol vam lahko povem, da nobene stvari, ki jo je predlagal, nisem spremenil. Tako je po volitvah prvi prišel k meni Jože Anderlič z načrti za Kolizej, pa sem ga napotil h Koželju, ki mu je znižal projekt za novi Kolizej s 96 metrov na 74,5 metra. Anderlič se je o višini želel pogajati, pa sem mu rekel, naj sprejme višino, kot jo je določil Koželj, ali pa naj čaka štiri leta na novega župana. Koželjeva roka se bo poznala po koncu mandata in lahko rečem, da je Ljubljana lahko srečna, da ga ima.

Dopuščate kakšno zrno dvoma o vaših sodelavcih ali pa je vaše zaupanje vanje neomajno?

Nobenega dvoma nimam. Moje zaupanje v sodelavce je popolno ali pa niso sodelavci.

Predvsem kar se tiče podžupana Koželja, velja, da mu boste verjeli na besedo, četudi se ne bi z njim strinjal nihče od drugih arhitektov v Ljubljani.

Pa saj se vedno oglaša kakšnih pet ali šest arhitektov, večinoma užaljenih, ker niso dobili kakšnih projektov. Absolutno zaupam Koželju in lahko vam pokažem številna pisma, v katerih mu ljudje izražajo hvaležnost, samo okoliščine so pač take, da mediji več poročate o tistih, ki dvigujejo prah. Saj lahko te arhitekte naštejemo: Fedja Košir, Janko Rožič, Janez Suhadolc, pa še kakšni trije ali štirje in zgodba je končana.

Kakšen bo vaš predvolilni program?

Odličen.

Spet poln projektov z datumi?

Počakajmo... Če sem čisto iskren, se še ne ukvarjam s tem.

Mislite, da bodo na vaš volilni rezultat vplivala tudi trenja na levici?

Kakšna trenja? Pravijo, da so trdna koalicija. In ne razumem, zakaj bi me prizadela...

Vaša volilna baza je vendarle na levici.

Župana volilci največkrat ne volijo po strankarski pripadnosti, razen zelo ozke skupine strankarskih ljudi, ampak se odločajo glede na to, kaj pričakujejo od njega. Jaz sem prepričan, da je v tistih 63 odstotkih, ki so me volili na zadnjih volitvah, tudi del volilcev z desnice, in verjamem, da bo tudi letos tako. Že večkrat sem povedal, da sem najbolj srečen, ker nisem v nobeni stranki.

A vaša podpora levemu trojčku na zadnjih volitvah vas je le prestavila tudi na političnem zemljevidu v sfero politične levice, ne le levice po prepričanju.

Nikoli nisem skrival, da sem pripadnik levice, in sem tudi povedal, zakaj sem pozival ljudi, naj volijo nekoga z levice - zato, da se konča pogrom, ki ga je izvajal Janez Janša in ki je med drugim uničil direktorski ceh.

Se vidite morda v prihodnosti nekje na čelu slovenske levice?

Glejte, resno: politike se ne znam iti in se ne vidim v teh vodah.

Vodenje mesta, četudi ga vodite kot podjetje, je še vedno politična funkcija...

Funkcija, ki jo opravljam, je politična, še posebej, ker je Ljubljana prestolnica. In Ljubljana bo prej ali slej postala kombinacija Dunaja po urejenosti in odnosu z državo in Barcelone po toplini. Ampak poglejte: po zadnjih analizah sta imela največji investicijski zagon Luksemburg in Ljubljana. Projekt Šmartinska je bil na mednarodnem sejmu nepremičnin MIPIM med petimi najboljšimi projekti, Ljubljana je svetovna prestolnica knjige, kar je postala v močni konkurenci, prejeli smo naziv invalidom prijazno mesto in najvarnejše mesto v vzhodni Evropi, revija Forbes nas je razglasila za peto najbolj idilično evropsko mesto... To je tisto, kar šteje! Tudi sodelovanje s primestnimi občinami je krasno. V javnem holdingu jih nismo niti enkrat preglasovali, čeprav bi jih lahko, vse smo dosegli z dogovorom.

Usklajevanja za vsako ceno pa se ne grem. Povejte mi, kako naj sodelujem s predstavniki Fondovih hiš? Še zmeraj vztrajajo, da med Plečnikovim stadionom in njihovimi bloki ostanejo vrtički s paradižnikom...

Nihče ni govoril o paradižniku. Saj bi lahko tam nastala tudi zelenica ali otroška igrišča. Stanovalci so bili proti pozidavi z vilami, ki jih je načrtoval Joc Pečečnik.

Trenutno je tam paradižnik in prebivalci vztrajajo, da se nič ne spremeni! Natečaj za prenovo stadiona so najprej pohvalili, nato pa so se začeli protesti. Smo pa tudi prisluhnili in zmanjšali število vil.

Kaj bosta Ljubljani prinesla občinski strateški prostorski načrt in izvedbeni prostorski načrt? Kako konkretno se bo spremenilo življenje Ljubljančanov?

Dobili bomo nove zelene površine, nove prometne povezave, novo infrastrukturno urejenost, novo stanovanjsko gradnjo in na obrobju novo gospodarsko dejavnost.

Če smo povsem natančni: Ljubljana ne bo dobila vsega tega, dobila bo le možnost, da kdaj te zadeve dobi, drži?

Načrt je nekaj, kar daje možnosti, kdaj bo neka cesta ali stavba tam zgrajena, pa ne znam povedati. Vem, da bo prioriteta gradnja sistema P+R od obvoznice proti središču, preprosto zato, da zmanjšamo prometno obremenjenost mesta. Avtobuse kupujemo, te ceste je treba razširiti tudi za primestno železnico ali tramvaj... Načrt pomeni možnost, pomeni vizijo. Strateški prostorski načrt je bil soglasno sprejet, pri izvedbenem prostorskem načrtu pa so seveda nastale težave. Dobili smo 3400 vprašanj za vsako parcelo v mestu posebej. Zdaj moramo ugotoviti, koliko je dejansko pripomb na načrt, koliko je podvojenih in potrojenih. Delovali smo izjemno transparentno, vključili vse možne strokovnjake in občane trikrat pozvali, da podajo svoje pripombe.

Kaj pa bo absolutna prioriteta?

Sozvočje interesov. Naj pojasnim na primeru. Prejšnji teden smo imeli sestanek na temo projekta Šmartinska in takrat sem dejal, da se najbolj veselim projekta podjetja S. T. Hammer Aleša Musarja, ki je za svoje zemljišče na tem območju razpisalo mednarodni arhitekturni natečaj. Ne glede na to, da se gradita Mermalova stolpnica in hotel, ki ga gradi Zlatarna Celje, bo Musarjeva stolpnica najpomembnejša, ker se z njo začne najširši del bodočega centralnega parka. Ko bo postavil ograjo, bomo mi začeli urejati zelenico in zasadili prvo drevo. Ko bo to drevo staro dvajset let, bo projekt verjetno končan. Glede na to, da gre za milijon kvadratnih metrov, se bo delalo približno 20 do 25 let, kar je seveda odvisno od investitorjev, mi pa moramo urediti celotno infrastrukturo.

Kdaj pa se bo mogoče z obrobja Ljubljane pripeljati v mesto v doglednem času?

V treh letih, mislim, ko bomo dokončali sistem P+R in vsaj eno izmed šestpasovnih avenij, namreč Dunajsko.

Večkrat vam očitajo, da imate mačehovski odnos do kulture, predvsem do malih neinstitucionalnih skupin. Tudi nekateri projekti so doživeli precej nasprotovanja. Tak primer je bilo denimo Gledališče za otroke in mlade, ki je delovalo v Španskih borcih in naj bi se po prvotni zamisli združilo s Slovenskim mladinskim gledališčem, v katerem pa so se zaradi različnosti profilov obeh gledališč temu uprli; nato naj bi se GOML selilo v Mestni dom, v katerem naj bi zamenjalo Šentjakobsko gledališče, ki naj bi se po prvotni zamisli preselilo v Španske borce - šele po uporu, peticiji in ostrem nasprotovanju je Šentjakobsko lahko ostalo tam, kjer že dolgo domuje, GOML pa se je na koncu priključilo Lutkovnemu gledališču Ljubljana, ki je prav tako v Mestnem domu, in sicer kot Dramski oder za mlade. Dejstvo, da je na koncu obveljala šele tretja različica, kaže na to, da je bil izvorni premislek o tem, kaj storiti z GOML, nezadosten, obenem pa so se ves čas pojavljali očitki, da MOL ignorira pomisleke strokovne javnosti, želje in argumente ustvarjalcev ter deluje absolutistično, ne oziraje se na realne razmere in možnosti.

Bom zgodbo obrnil: decembra sem v Mestnem gledališču odpiral dvigalo za invalide in direktorica je v nagovoru dejala, da sem ob nastopu županovanja povedal, da moje področje ni kultura, ampak šport, da pa sem v treh letih več dal kulturi kot športu. Leta 2006 smo kulturi namenili 18 milijonov, leta 2007 15 milijonov, leta 2008 27 milijonov in lani 23 milijonov evrov. Kar se tiče gledališč, pa je tako, da smo ponujali, da bi vsi nastopali v Mestnem domu na Krekovem trgu, kjer bomo čez dva mesca odprli še nov oder, vse prostore smo preuredili, Šentjakobskemu gledališču pa smo ponudili, da bi imeli domicilni sedež v domu Španskih borcev. Po mojem mnenju so zdaj dobili manj, kot jim je bilo sprva ponujeno.

Ob tem smo pomagali odpreti Mini teater, pa prenovili Dom španskih borcev, odprli Center urbane kulture Kino Šiška, uredili Kinodvor, ki ga je en kavboj zaprl, pa muzej na Gradu, za Rog iščemo partnerja... Pri vseh investicijah je šlo v kulturo več kot prejšnja leta. Pa mi povejte, kdo je dobil manj denarja! Tudi vsebina vašega vprašanja dokazuje, da znam poslušati.

Gledališče Glej?

Njim pa je že pokojni Peter Božič rekel, da jih je treba zapreti, ker je njihova predprejšnja direktorica ves denar, ki ga je dobila od mesta, porabila za plače.

Mesto se je opeklo tudi pri načrtu združevanja Mednarodnega grafičnega in likovnega centra ter Arhitekturnega muzeja (AML). Čeprav je stroka, vključno z obema zavodoma, zaradi različnosti poslanstev in programa zavodov tej potezi nasprotovala, je MOL vztrajala pri svojem, dokler ni pat pozicije prekinilo kar ministrstvo za kulturo, ki se je strinjalo z argumenti proti in na koncu AML vzelo pod svoje okrilje. Tudi v tem primeru ni bilo širše javne razprave o nameravani združitvi, do nje je prišlo šele, ko so jo prizadeti s svojim "uporom" tako rekoč izsilili.

Muzej si je želel preiti od mesta k državi, pri čemer so izražali strah, da bo muzej požrl grafični bienale. Od koga je to odvisno? Od tistega, ki ga vodi vendar. Zdaj pa se je naenkrat pojavila težava z denarjem za muzej, a mi ga ne moremo več financirati. Skratka, trdim, da je to mesto v zadnjih treh letih dalo več kulturi kot športu, z načrtovanimi otvoritvami v tem letu pa bo na svoj račun prišel tudi šport. Združitev MGLC in AML pa je bila v strategiji razvoja kulture, ki jo je mestni svet soglasno sprejel, zelo jasno opredeljena.

Kaj pa je z vašim hotelom, ki ste ga omenjali po upokojitvi?

O tem bom razmišljal takrat. In takrat bo ponudba hotelov, v katerih bi lahko bil receptor, na trgu velika.

Vam je kakšna lokacija še posebej pri srcu? Kresija?

Seveda, več jih je. Kresija, Zlata ladjica, Bellevue, Zoisova hiša na Bregu, nekje pri Špici...



Vir: www.dnevnik.si