Velja za pregovorno varčnega in neposrednega človeka, ki je že avgusta 2007, ko se je v ZDA začela hipotekarna kriza, za Financial Times dejal, da bi ta lahko negativno vplivala na potrošniško povpraševanje v območju evra. Čeprav je s tem razburil evropsko ekonomsko javnost, ki od centralnih bančnikov pričakuje, da raje povedo manj kot več, mu je razvoj dogodkov dal prav. Od vlade Boruta Pahorja pričakuje, da bo stabilizirala javne finance. "Da ne bi prišli v situacijo, ko bi se morala EU ali evroobmočje z nami ukvarjati kot s problemom, tako kot se z Grčijo," poudari.

Gospod Kranjec, večkrat ste javno poudarjali, tudi nekoč na omizju pri predsedniku republike, da ste najboljši v napovedovanju prihodnosti za nazaj. Kljub temu bi vas prosili za splošno oceno o tem, v kakšni finančni kondiciji je trenutno Slovenija in kateri so največji izzivi, ki nas čakajo v prihodnjih mesecih?

To bi zelo težko povedal na kratko. Probleme imamo v realnem sektorju, kjer v zadnjih desetih letih nismo imeli prave razvojne strategije. Pridružili smo se splošni evforiji, ki je videla perspektivo v hitri rasti finančnega sektorja in storitvene dejavnosti. Zdaj pa se je pokazalo, da verjetno nobeno gospodarstvo ne more uspevati popolnoma brez svoje industrijske baze. Potrebno je znati tudi kaj izdelati, ne samo trgovati ali delovati v storitvenih dejavnostih. V preteklih sedmih, osmih letih se je zelo širilo gradbeništvo. Ker smo država v tranziciji, seveda potrebujemo infrastrukturo, vendar smo v gradbeništvu ustvarili bistveno prevelike zmogljivosti. Imeli smo tudi zelo poudarjeno tendenco neke finančne poglobitve v smislu ustvarjanja konglomeratov in holdingov, ki so se ne samo pri nas pokazali za hiše iz kart. Glede bank pa lahko rečem, da so te odsev našega gospodarstva. Če v prvi fazi finančne krize naše banke niso bile zelo prizadete, ker pač niso poslovale z modernimi, strukturiranimi finančnimi produkti, pa se zdaj v bankah odražajo težave realnega sektorja z vračanjem posojil.

Zakaj v Banki Slovenije že pred izbruhom krize niste opozarjali na preveliko zadolženost slovenskih podjetij in od bank na nek način zahtevali, da se omejijo pri kreditiranju?

Poudarjali smo, da so podjetja, ki imajo premalo lastnih sredstev, zelo ranljiva pri vsakem zmanjšanju gospodarske aktivnosti. Če so se tveganja kazala kot visoka, smo od bank zahtevali ustrezne korekcije. Dejstvo pa je, da od bank lahko zahtevamo le, da vodijo konzervativno politiko obvladovanja tveganj, posamezni banki ne moremo prepovedati odobritve posojila podjetju, ker je slednje prezadolženo. Ne opravičujem ne centralne banke, ne bank, ne ekonomske in finančne znanosti, a gospodarski razvoj celotnega sveta je temeljil na visokem vzvodu. Tudi zelo prestižne banke so se širile predvsem z zadolževanjem. Vsi, celotna ekonomska in finančna znanost ter nadzorni organi in banke smo računali, da obstaja le pot navzgor. Zdaj pa smo se zbudili in ugotovili, da je svet še vedno tvegan in da tveganj ne moremo obvladovati ne s sodobnimi modeli ne z zapletenimi finančnimi instrumenti. Zato to ni samo naša krivda, če sploh lahko govorimo o krivdi. V prvi vrsti so za obvladovanje tveganj odgovorne banke.

Smo se iz krize kaj naučili, ali pa smo visoke finančne vzvode, ki jih omenjate, zgolj prenesli na države, ki zdaj rešujejo banke in podjetja?

Krize so vedno bile in pogosto tudi takšne, kot je zdajšnja, na primer leta 1930. Generacije očitno sčasoma na takšne krize pozabijo. Pred zdajšnjo krizo se je govorilo o novi ekonomiji, v kateri stare zakonitosti več ne veljajo. Če smo se kaj naučili, smo se to, da je treba banke bolj regulirati in da trgu ni mogoče prepustiti vsega. Še nekaj je pomembno. V zadnjih dvajsetih letih je svetovno gospodarstvo beležilo zelo nizko inflacijo. Kot stroko nas je morda to zapeljalo v prepričanje, da cenovna stabilnost zagotavlja tudi finančno stabilnost. Finančna stabilnost pa praviloma ni v tolikšni meri naloga centralnih bank, kot je naloga nadzornih organov oziroma ekonomske politike.

Kot bi rekel gospod Jože Mencinger, smo podlegli samoumevnostim.

Da. Tako kot smo svoje čase trdili, da je Zemlja ploščata, nato pa ugotovili, da je okrogla, smo morda zdaj ugotovili, da ni mogoče premagati revščine z enostavnimi manipulacijami, ali pa če hočete produkti, ki so v velikem delu prevara.

Menite, da se bodo ljudje sprijaznili s tem, da ima gospodarska rast vendarle zgornje meje in da je treba živeti po svojih zmožnostih? Ali ne bo to spoznanje v prihodnjih letih ob krčenju socialnih pravic vodilo do nemirov?

To je že sociološko vprašanje. V razvitih državah je javno mnenje zelo nenaklonjeno zategovanju pasu, vendar se bojim, da se temu ne bo mogoče izogniti. Filozofsko rečeno, vprašanje je, ali smo dosegli stopnjo razvoja, ko se moramo sprijazniti s počasnejšo rastjo, in s tem, da mlajši generaciji ne bo šlo bolje, kot je našim staršem. Težišče ekonomske aktivnosti se premika v Azijo, nerazviti svet pa počasi dohiteva razvitega. Kaj bo potem, je vprašanje, na katerega si ne upam odgovoriti.

Ali je tudi reševanje Grčije ena od takšnih samoumevnosti?

Postavljate mi težka vprašanja, ki niso povezana z mojim delom. EU je politični in ekonomski projekt in prepričan sem, da Evropa brez povezovanja, brez unije, v svetu ne bo pomembni igralec. Če je vredno ohraniti Evropo kot politični projekt, potem je vredno reševati tudi vsakega njenega člana, je pa potrebno izboljšati mehanizme reševanja. Projekt EU zahteva naporna usklajevanja, saj države niso predale svoje nacionalne suverenosti EU. Države imajo enoten trg, enotno valuto in tudi bolj harmonizirane fiskalne politike, vendar je reprezentant fiskalne suverenosti še vedno država.

Prav na pomislek, da je Evropa z uvedbo enotne valute še pred harmonizacijo fiskalne in drugih politik, uvedla evro, opozarjajo evroskeptiki in kritiki na drugi strani Atlantika. Je mogoče povsem izključiti možnost, da bi Grčija zaradi prevelikih notranjih pritiskov, tudi nasilnih demonstracij, izstopila iz evrskega območja?

Spet politično vprašanje. Grčija se je zavezala, da bo izvajala politiko fiskalnega prilagajanja. Notranji pritiski so močni, vendar je za uspeh projekta in za ohranitev enotnosti evrskega območja treba računati na uspeh.

Zakaj je Evropska centralna banka (ECB) popustila pod pritiski bank in vlad ter začela kupovati državne obveznice?

ECB ni pred nikomer popustila. Za kupovanje državnih obveznic se je odločila avtonomno, da je zagotovila delovanje finančnih trgov. Za članice, za katere trgi nimajo ali dovolj informacij ali dovolj zaupanja, je bilo težko zagotoviti ustrezno financiranje. Da se je ECB odločila avtonomno in da ni bilo nikakršnih pritiskov, vam lahko potrdim iz prve roke, saj smo tistega majskega dne dolge ure sedeli pri telefonu in se odločali.

Niso redki tisti, ki opozarjajo, da bi to lahko omajalo zaupanje v ECB, češ da ni več neodvisna od vlad posameznih držav članic.

To so špekulacije. Kredibilnost centralne banke, kot institucije, ki zagotavlja cenovno stabilnost in v bodoče tudi finančno stabilnost, je potrebno gledati skozi njene rezultate. Če jih pogledate, boste ugotovili, da je ECB v enajstih letih in pol zagotovila povprečno stopnjo inflacije v EU 1,95 odstotka, kar je natančno njen cilj. ECB je jasno pokazala, da zna zelo hitro ukrepati, če je potrebno. V kratkem bo dobila tudi funkcijo sekretariata za tako imenovani Evropski sistemski svet za obvladovanje tveganj, kjer bomo v bodoče ukrepali tudi na področju finančne stabilnosti. Njeno uspešnost bo potrebno, ne glede na to, kaj se piše, možno ocenjevat samo po tem, ali bo uspela preprečevati sistemske finančne krize.

Ali ste v pogovorih s kolegi centralnimi bankirji o Grčiji dobili občutek, da je prišlo do usklajenega napada od zunaj na članico evrskega območja, s ciljem destabilizirati celotno območje?

O tem se neposredno nismo pogovarjali. Menim, da so bili določeni poskusi vplivati na trg, tako da bi špekulanti imeli koristi. Izkazalo se je, da nekateri vlagatelji, ki so stavili na bankrot Grčije, osnovnega papirja, obveznice sploh niso imeli. Gre za tako imenovani "naked short-selling", ki ga je Nemčija že prepovedala, zdaj pa ji bodo sledile tudi druge države. Ne smemo zanemariti dejstva, da je obseg prostega kapitala v primerjavi z državnimi možnostmi izjemno velik. Menim, da bo potrebno razmisliti o davkih na transakcije.

V ZDA in EU se pripravljajo regulatorne spremembe finančnega sektorja. Upor bančnikov, finančnikov in njihovih lobistov je strahovit. Verjetno bo nujna usklajena akcija vseh centralnih bank in vlad.

To je politično vprašanje in pritiski zoper spremembe so močni, a brez njih bomo že čez nekaj let znova zapadli v krizo. Tako že nastaja Basel 3, čeprav še niti Basel 2 ni dobro zaživel. Obetajo se pomembne spremembe glede kapitalskih zahtev, trgovanja, tudi doslej nepredstavljiva regulacija plačevanja in nagrajevanja bančnih direktorjev. Lahko bi rekli, da gre za usmeritev v bolj socialistični vidik gospodarjenja.

Se strinjate z oceno agencije Fitch, da so bili odzivi trga na podatke o finančnem položaju Portugalske, Španije, tudi Madžarske, pretirane? Da so torej špekulanti skušali destabilizirati tudi te države?

Te ocene ne poznam. Menim pa, da so bonitetne hiše same precej pripomogle h krizi in da se zdaj pretirano previdno odzivajo na spremembe. Bonitetne agencije zdaj nimajo pravice razlagati, ali je odziv trga pretiran ali ne. Komercialne bonitetne hiše plačujejo tisti, za katere ocene pripravljajo, s čimer so kovale lepe dobičke. Za dejanske vrednosti, ki so jih kasneje dosegali ocenjeni papirji, pa se niso več zmenile. Tudi tu nas čaka korenita reforma. Kot veste, centralne banke in EU pripravljajo samostojno institucijo za ocenjevanje tveganj, kar je precej pomenljivo in pomeni nezaupanje do komercialnih bonitetnih hiš.

Glede slovenskega bančnega sistema lahko slišimo očitke, da banke na eni strani lastniško obvladujejo gospodarstvo, na drugi strani pa ga ne servisirajo s posojilo. So banke dobre lastnice slovenskih podjetij?

Banke praviloma naj ne bi bile lastnice podjetij. V precej primerih so lastnice postale zato, ker so bile terjatve zavarovane z delnicami. Pričakujem, da s koncem krize banke ne bodo več pomembne lastnice podjetij realnega sektorja. To ni normalno, zato se tudi ne moremo spraševati, ali so banke dobre lastnice.

Torej banke na dolgi rok ne morejo biti lastnice pomembnih domačih podjetij?

Mislim da mi ni treba razlagati, da banka po svoji naravi ne opravlja funkcije lastništva podjetij.

NLB se kot lastnica 13 odstotkov Istrabenza sploh ni prijavila na nedavno skupščino.

Zakaj se niso prijavili, ne vem. Vprašanje je, ali je NLB sposobna določati poslovno politiko Istrabenza. Mislim, da banka tega znanja nima.

So banke lahko lastnice Mercatorja?

Odgovor je podoben kot prej. Banke po naših predpisih tudi ne morejo biti vlagateljice v realnem sektorju bodisi v nepremičnine bodisi v nefinančna podjetja. V tem trenutku so se v banki očitno odločili, da se jim bolj kot prodaja splača pobirati dividende. V nekem smislu so ujetnik razmer, vendar banke ne morejo živeti od dividend, ampak od obresti.

Mislite, da so ujetnik politike, ki jim deležev ne pusti prodati, zato so se banke odločile, da želijo imeti tudi kaj od tega?

V obeh smislih. Na eni strani je trg takšen, da je težko najti kupca za tako veliko naložbo, po drugi strani pa nimam popolnih informacij. Nadzorni svet je verjetno sprejel neke usmeritve. V kriznih razmerah ni mogoče hitro rešiti težav, ki so se kopičile dlje časa. Menim, da banke zelo razumno tehtajo med odločitvami, ali neko podjetje poslati v stečaj ali pa skušati iz terjatve iztržiti čim več. Govorim seveda na splošno, ne o Mercatorju.

Bodo imele banke v Sloveniji glavno besedo pri novi delitvi lastnine? Banke so lastnice velikih deležev v velikih podjetjih, zdaj pa prihaja nov krog privatizacije.

Banke bodo deleže v podjetjih prej ali slej prodale. Če menite, da je to politična odločitev, potem je vaše gledanje mogoče smiselno, ampak banke bodo deleže verjetno prodale najboljšemu kupcu. Ali je ta lastnik France ali Jože ali Marija ali kdo drug, pa Banke Slovenije ne zanima. V Sloveniji smo preveč obsedeni z lastništvom, v smislu, "kdo to je". Za bančnike in ekonomiste je pomembno, ali lastnik uspešno vodi podjetje. Državno lastništvo ni prednost, če ne prispeva k učinkovitemu poslovanju. To je prej breme. In govoriti o strateškem pomenu lastništva, brez upoštevanja, kakšne rezultate daje, je po mojem mnenju nesmiselno. Res pa se je v praksi pokazalo, in to so empirična dejstva, da državno lastništvo vodi do slabših rezultatov. Državo predstavljajo razni uradniki v nadzornih svetih in ti uradniki poslujejo kot uradniki. Njih ne zanima, ali bo podjetje ustvarilo dobiček, medtem ko pravega lastnika to zelo zanima. Če se bi pokazalo, da je takšen lastnik država, nimam nič proti, prav tako ne, če se kot tak izkaže lastnik iz tujine. Nisem ideološko obremenjen.

Se je v krizi izkazalo, da je domače lastništvo bank dobro ali ne? Precej se je govorilo o tem, da so tuji lastniki iz svojih bank v Sloveniji črpali depozite za reševanje.

Ali so naše banke zaradi lastništva v različnem položaju, bi težko rekel. Dobički vseh bank v letu so 2009 močno padli, tudi v letu 2010 še vedno zelo majhni, če sploh bodo, zaradi rezultatov v realnem sektorju. Kar se tiče tega, ali so bolj prispevali k našemu gospodarstvu domače velike banke, domače majhne banke ali tuje banke, lahko rečem da so se obnašale različno glede na različne segmente trga. Ne morem pritrditi oceni, da so velike banke matere vlekle sredstva iz slovenskih bank v tujino. Če se je to dogajalo, je šlo za občasno zagotavljanje likvidnosti, trenda pa ne zaznavamo. Bil bi tudi zelo začuden, če bi lahko hčer v Sloveniji financirala bistveno večjo mater v tujini. Dejstvo pa je, da so banke v letih 2008 in 2009 zadrževale likvidnostna sredstva in kot varno mesto so izbrale ECB, kjer so močno povečale depozite.

Kakšen lastnik je država v NLB, ki je v zadnjem letu in pol preživela tri uprave in menjave v nadzornem svetu, uhajali so ji podatki o posojilih, sodelovala je v vseh "tajkunskih" zgodbah, država pa jo enkrat stebriči, drugič pa ponuja naokrog?

Seveda o posamezni banki ne bom govoril. Dejstvo pa je, da so vse banke imele težave v ustreznem upravljanju. Kot veste, se je KBC se je zaradi različnih razlogov odločil, da bo iz te banke izstopil, kar pa je trenutno težko. Država se bo morala tukaj odločiti, kako naprej. Banka se je po mojem mnenju v preteklosti strateško širila zelo hitro na trge jugovzhodne Evrope in tudi tukaj so se ekonomske razmere poslabšale, zato ima tudi tam nekatere težave, ki pa so obvladljive. V politiki so razmišljanja, da bi se banka odločila za odprodajo dela večinskega državnega lastništva. Če se bo eden od teh strateških lastnikov odločil, da proda delež, večji od deset odstotkov ali dvajset odstotkov, bomo seveda dobili predlog, mi pa bomo ocenili, ali je nek novi lastnik primeren ali ne. Nismo pa mi tisti, ki odločamo o lastnikih.

Gospod Božo Jašovič, ministri in tudi vi ste v zadnjih mesecih našteli različne razloge za dokapitalizacijo NLB. Ali jo ta banka potrebuje in zakaj?

Trenutno banka izpolnjuje vse kapitalske zahteve, ali se bo pokazala potreba po dodatnem kapitalu, pa je pa odvisno od performans v samem portfelju, ki se spreminja in nadaljnjega širjenja. To je vprašanje za nadzorni svet NLB. Mi kot regulator ugotavljamo, da banka trenutno izpolnjuje kapitalske zahteve.

Ali torej NLB dokapitalizacije ne potrebuje?

Rekel sem, da trenutno izpolnjuje kapitalske zahteve.

Torej tudi zaradi tega niste privolili, da bi NLB povečala lastništvo v Banki Celje nad 50 odstotkov, s čimer bi se začasno izognila potrebi po svežem kapitalu od zunaj?

Ničesar nismo ne dovolili ne zavrnili, ker nismo prejeli nobene vloge.

Ali ste dobili kakšna neformalna povpraševanja v zvezi s tem?

Marsikdo pride v to sobo in neformalno povprašuje, vendar o tem ne govorimo.

Se strinjate, da so s tem lahko najbolj zadovoljne tiste tuje banke, ki si želijo Banko Celje?

Ne bom komentiral subjektivnih mnenj, ali se strinjam ali ne. Vloge nismo dobili.

Kdo pa bi bil v tem trenutku najprimernejši dokapitalizator slovenskih bank?

Mnenje o lastnikih izrekamo, ko prispe v hišo vlogo.

Torej od Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) ali International Finance Corporation (IFC) niste prejeli še nobene vloge?

Nobene, res pa je, da o tem občasno kaj preberem v vašem časopisu.

Kako bi stečaj večjega gospodarskega sistema v Sloveniji, recimo Merkurja, Pivovarne Laško ali večjega gradbinca, prizadel slovenski bančni sistem?

Izpostavljenost bank do gradbenega sektorja, do holdingov oziroma do nekaterih trgovskih organizacij je sorazmerno visoka, vendar po bankah različna. Od približno 49 milijard razvrščene aktive je okoli 2,5 odstotka problematičnih naložb, torej tistih, ki so razvrščene v skupino D in E, ki se ne odplačujejo ali pa so že v postopku stečaja. To je torej približna številka izpostavljenosti bančnega sistema, o posameznih bankah pa seveda ne morem govoriti. (izpostavljenost do bank).

Torej s strani bank ne bi smelo biti zadržkov, da gre katero od teh podjetij tudi v stečaj?

Banka Slovenije ne odloča in ne daje mnenja o poslovnih odločitvah posameznih bank ampak nadziramo stabilnost bank in stabilnost finančnega sistema. Ne trdim, da so naše ocene vedno popolnoma natančne in da se stvari ne bodo spremenile, ker je realni sektor še vedno v težavah in bo verjetno še nekaj časa. Trenutno pa je kapitala v bankah dovolj, slabitve za problematične terjatve razvrščene aktive so zagotovljene. Občasno se poslabšujejo, od leta 2008 do marca 2009 se je odstotek problematičnih naložb povečal z 1,8 na 2,5 odstotka. To je za nas signal, da se poslabšuje portfelj. Vendar, kaj se bo zgodilo in kaj bi banke morale narediti, ali kakšno podjetje poslati v stečaj ali ne, o tem se ne moremo pogovarjati v javnosti.

Se formalno niste vpletali tudi v dogovore bank o reševanju Istrabenza?

V Istrabenzu je imelo 19 bank različne oblike zavarovanja, velikosti teh terjatev in interese. Poslali smo jim le spisek pravil dobre prakse ("London approach"), kjer se bankam v takšnim primerih predlaga kooperativnost, odprtost in seveda sodelovanje teh institucij. Da poskušajo, prvič, rešiti podjetje, če se je to možno, če pa ni, pa da posamezne banke ne izigravajo druga druge, ampak da skupaj poskušajo rešiti ta problem. Problemov slabih terjatev v podjetjih in bankah ne rešujemo.

Ob predstavitvi poročila o finančni stabilnosti ste dejali, da rezervacije, ki jih oblikujejo banke, niso edina rešitev za vse slabe terjatve, kljub temu pa inšpektorji Banke Slovenije zahtevajo vse več rezervacij od bank in ne recimo odprodaj.

Naši nadzorstveni ukrepi so omejeni na to, da glede na obstoječi portfelj minimiziramo tveganje bank. Če se bo banka odločila, da bo kaj odprodala, in da od tega ne bo povzročila večje škode, kot bi jo imela z morda reprogramiranjem, potem se s tem strinjamo. Kaj so glavni problemi, ki jih vidimo pri bankah. Prvi problem je, da morda v veliko primerih nimajo razdelanih sistemov za obvladovanje tveganj. Ali je to zato, ker nimajo dovolj razdelanih informacijskih sistemov ali pa je tudi sama bančna kultura taka, da se je v preteklosti odobravalo kredite brez zadostne analize. Drugi problem, ki izhaja iz (ne)obvladovanja tveganj, je pogosto zanemarjanje kreditne bonitete dolžnika s tem, da se ni ocenjevalo, kakšen denarni tok je mogoče pričakovati v bodoče. Banke so se po mojem preveč zanašale na zavarovanja, bodisi z nepremičninami bodisi s papirji. To prakso bo treba malo spremeniti.
Tretjič, banke bi morale po mojem dati več poudarka upravljanju tveganj kot komercializaciji, torej prodajanju produktov. Pred odobritvijo kredita bi morale preveriti vsa tveganja in sposobnost odplačevanja iz denarnega toka. Četrtič, pomembno je, da imajo banke strategije za več let naprej, ki pa morajo biti realistične. Vizije so bile v preteklosti pogosto nerealne. Tudi največje banke pri nas so pač videle prodor na Balkan, a ta je smiseln le, če pri tem podpira lastno gospodarstvo, ki v v tem pogledu ni bilo toliko prisotno. Petič, Banke bi morale pri delitvi dobička upoštevati predvsem kapitalsko krepitev, ne pa samo izplačila dividend. Pri tem je bilo premalo dolgoročnega razmišljanja, čeprav bankam že dve leti pošiljamo pismo s priporočilom, da bilančni dobiček v večjem delu namenijo za krepitev kapitalske ustreznosti. Šestič, treba bo izboljšati delo nadzornih svetov, pri čemer bi sam podprl lastnike, ki bi zahtevali celo premoženjsko odgovornost članov. In zadnjič, banke bi morale s komitenti razvijati dolgoročne odnose, ne pa da odobravajo kredit vsakemu, ki pride mimo, ker računajo, da bodo od njega dobile obresti ali provizijo. Komitenta moraš spremljati in ga kdaj rešiti tudi iz težkih časov. V tem pogledu naše banke še vedno niso dovolj poslovno osveščene in se bodo morale tukaj tudi malo spremeniti.

Kako gospod Jašovič, ki zdaj vodi NLB, prej pa je bil centralni bankir in je spremljal vsa ta tveganja v bankah, teh ni opazil? Je bil to nadzor Banke Slovenije premalo intenziven ali NLB sama zdaj pretirava pri oblikovanju rezervacij?

Seveda smo opazovali, kaj se dogaja v tej banki, a pri odobritvi kredita ne moremo reči, da je posel, ki so ga sklenili, ustrezen ali ne. To vidimo mi šele kasneje, ko se začne kredit odplačevati. Mi ne moremo iti k banki in reči "poslušajte, vi niste dovolj upoštevali kreditnih sposobnosti dolžnika, likvidnostnega toka, s katerega bo to odplačeval". To ni naša naloga, ker bi drugače banko tudi vodili. Če pride k meni predsednik uprave katerekoli banke, ga jaz lahko vprašam "poslušajte, ali so ta pričakovanja, te prognoze, ki jih imate, realistične?" On mi reče: "So. Smo upoštevali to in to in to." Kako naj mu rečem, da se mi to ne zdi dobro? Tega kot nadzorniki ne moremo narediti, četudi bi znali, ker bi bili potem namesto uprave odgovorni za ta posel. Zgodilo pa se je, da so imele banke zelo različne posojilne standarde. Pogosto se je dogajalo, v menedžerskih odkupih, v gradbenih podjetjih ali v trgovini, da če komitent pri eni banki ni dobil kredita, ker ga je ta banka ocenila mogoče kot preveč tveganega, je šel in je lobiral ali zaprosil za kredit pri drugi banki. Tista banka ga je ocenila kot sposobnega za kredit. Ali so bili njeni standardi, ali je bila njena ocena ali presoja dobra ali ne, lahko vidimo pa samo ex post.

Ali naša največja banka še opravlja nalogo sistemske banke?

Poglejte, o sistemski banki ne morem govoriti, lahko le govorim o banki, ki predstavlja od 30 do 35 odstotkov bančnega trga v Sloveniji. To je pomembna banka, ki je imela v preteklosti nekaj let dobiček in lani izgubo, v strategiji pa bo deloma spremenila deloma pogled na razvoj. Sklepam da so komitenti, ki so pri tej banki, z njo zadovoljni, če niso, imajo možnost iti drugam, tudi k tujim bankam.

Ali vas je kdo iz NLB vprašal, kaj naj naredijo glede 75-milijonskega kredita za Grep, ki gradi stadion v Stožicah?

Ne, informacije dobivam le iz medijev. Čudi pa me, da se nek projekt, kot je ta stadion, pričenja graditi in izvajati, še preden je finančna konstrukcija zaprta. In v tem pogledu se seveda ne morem strinjati z investitorji, da se po tem, ko se ugotovi, da je finančna konstrukcija zaprta, nenadoma pojavi to kot problem, ki ga pa naj rešuje ena ali več drugih bank. Če bi bil jaz bankir, bi seveda pogledal, kaj manjka, in videl, ali je to kredit, ki se ga splača financirati in bi se potem odločil. Je pa zelo nenavadno, ampak v našem prostoru niti ne toliko, da imamo finančne konstrukcije, ki se zapirajo šele ob koncu. In tukaj mislim, da tudi jokanje lokalnih oblasti, da je država lokalnim oblastem odvzela neka sredstva, ne opravičuje takega pristopa.

Bi podprli idejo o nastanku tako imenovanega tretjega finančnega stebra, ki bi vseboval Zavarovalnico Triglav, Abanko in Gorenjsko banko? Kakšno je vaše načelno mnenje o konceptu "bankassurance", torej povezovanju bank in zavarovalnic?

Ta povezava je bila v svetu zelo moderna v preteklosti, tudi nekatere naše banke to imajo. Kar pa se tiče tretjega stebra, bom o tem govoril takrat, ko bodo prišli konkretni načrti na mizo.

Pa se vam zdi, da potrebujemo tri finančne stebre, v katerih bi imela država pomembno vlogo?

To so ideje, ki so nastale v političnih razpravah in jaz mislim, da so banke podjetja, ki morajo poslovati kot podjetja. Kar se tiče pa državnega lastništva, sem pa mislim da že prej povedal, kako gledam na to. Želimo odgovorne lastnike.

Je možno, da bi bil ta steber neke vrste nadomestek države za NLB, ki bi jo tako lahko prodala?

To so razmišljanja, o katerih nisem še nikoli razmišljal in ne morem povedati nobenega mnenja.

Bo gospod Matej Narat pridobil licenco Banke Slovenije za vodenje Abanke?

Ta trenutek ne vem, ali je v vloga prišla v hišo. Potem imamo tukaj komisijo za licenciranje, ki se bo o vsaki vlogi, ne govorim sedaj nič konkretno, sestala s kandidatom. Iz tega se naredi ustrezno mnenje, ki se predloži na Svet Banke Slovenije, ta pa o tem dokončno odloča. Nekega posebnega problema ne vidim, moramo pa seveda najprej dobiti vlogo v hišo, govorim seveda na splošno.

Kako pa komentirate imenovanje gospoda Narata na čelo Abanke glede na njegovo preteklo delo v NLB, predvsem v obdobju pred julijem 2007, ko je bil pristojen za poslovanje s podjetji, ki so se takrat na veliko zadolževala, tudi za lastninjenje, kar mu nekateri zdaj očitajo.

Tega ne komentiram. Če je to kakšen vidik, ki ga je treba pogledati, se bo seveda s tem seznanila komisija za licenciranje.

Bodo finančno krizo preživele vse slovenske banke?

(smeh) Četudi bi vedel odgovor na to vprašanje, vam ne bi odgovoril, pa ne vem.

Bi se strinjali z oceno, da so vsi deli gospodarstva že plačali visoko ceno moralnega in drugih hazardov v sedanji krizi razen bank, ki so iz nje izšle bolj ali manj nedotaknjene, vedno pa lahko računajo tudi na pomoč države?

To je vprašanje tudi v svetovnem merilu. Danes se javno mnenje pogosto obrača proti bankam, deloma tudi upravičeno, zaradi visokih nagrad, ki jih bančni sektor ima. Kar se tiče etičnega in moralnega vidika, menim, da banke ne smejo biti nekaj posebnega. Toda po drugi strani je finančni sistem brez dvoma v bistvu infrastruktura gospodarstva, brez katere ne deluje realni sektor. In verjemite mi, da države, najbolj razvite in tudi naša, ne rešujejo bank zato, ker jih imajo rade ali pa ker imajo kakšno logistično podporo, ampak zato, ker bi bile posledice še bistveno težje, če bank ne bi reševali. Tudi banke bodo za to krizo plačale. Prej sem omenil nekaj ukrepov v mednarodnem merilu, v okviru Baselskega odbora pa se govori, da bodo uvedli posebni davek na banke. In mislim, da bo do tega res prišlo.

Zakaj moramo banke zaradi težav, ki jih imajo z gradbinci sanirati davkoplačevalci, če pa bi si lahko banke pomagale same z zasegom zastavljenih stanovanj in prodajo po nižjih cenah na trgu, s katero bi si poplačale vsaj del obveznosti?

Banke so pač presodile, da tu ne gre le za stanovanjski kredit. Veste, izpostavljenost bank nasproti nepremičninskim in gradbenim podjetjem je velika, tudi pri nizkih gradnjah. Ne gre samo za tisto, kar se da prodati, ampak tudi za tisto, kar se ne da prodati. In če vi spustite podjetje v stečaj, se morate vprašati, koliko boste iz tega dobili glede na svojo terjatev in banke očitno to presojajo. Mi tukaj ne moremo reči "morate prodati, ne morete prodati". Sam bi se strinjal s podmeno iz vašega vprašanja: primerno bi bilo, da se cene teh nepremičnin znižajo. In če ne že banke bi se tukaj morala podjetja, ki so v te težave prišla, zavedati, da je v njihovem lastnem interesu preživetja, da zmanjšajo cene svojih zalog in se s tem rešijo. Slovenski trg dolgoročno ne more zagotavljati višjih cen, kot jih zagotavlja okolica ali pa Evropa, če hočete. Dobro veste, kakšne so bile cene naših stanovanj, in še vedno so visoke. Sem zagovornik tega, da trg tukaj deluje, ne verjamem pa, da banke to zadržujejo zato, da bi cene ostale visoke, ampak zato, da bi iz svojih terjatev izšle ustrezno poplačane.
Ali ne bi ukrepi za rešitev slovenskega gradbeništva, ki znova oživljajo v vladi, imeli ravno nasprotni učinek, saj se trg dejansko ne bi prečistil, skupaj z gradbeniki pa bi reševali tudi visoke cene na trgu?
Deloma vam na to vprašanje lahko odgovorim, ker sem bil na sestanku pri predsedniku vlade skupaj z bankirji, in takrat je bilo rečeno, da se gradbenih podjetij v principu ne bo posebej obravnavalo kot sektor, ki bi imel neko prioriteto. Je pa seveda treba upoštevati posledice hitrega predrtja balona, ki se je ustvaril pri gradbenem sektorju. Mislim, da tudi banke nimajo posebne afinitete do gradbenih podjetij, ampak pač tehtajo tveganja, koristi in škodo, ki nastane iz tega. Mislim pa, da bo morala proizvodnja v gradbeništvu še pasti.

Kaj pa "balon" v javnem sektorju? Nedavno ste vlado Boruta Pahorja pozvali, da ima na voljo dve rešitvi, ali zniža število zaposlenih ali pa bo potrebno nižati plače, vendar zadnje številke kažejo, da se število zaposlenih v javni upravi veča in da stroški dela tam naraščajo. Konkretnejših ukrepov za zmanjšanje javnega sektorja ni ne v rebalansu ne v izhodni strategiji.

Ko sem bil minister za finance leta 1990, je bilo takole čez palec v celi javni upravi brez carine, brez vojske in policije kakih šest ali sedem tisoč ljudi. Pa poglejte, koliko jih je zdaj. Javna uprava je predimenzionirana. Prepričan sem, da ustanavljanje različnih agencij brez točno definiranega mandata in brez zagotavljanja rezultatov ne rešuje ničesar. In to se kaže seveda tudi v večji davčni obremenitvi slovenskega gospodarstva. Glede na situacijo v kateri smo, in glede na to, da bo Evropska komisija, in je že zahtevala od nas tako imenovani postopek presežnega proračuna, bomo moral deficit zmanjšati. To lahko storimo le z dvigom davkov ali z zmanjšanjem izdatkov. Ker so davki že precej visoki, nam ostane le druga možnost.

Bi podprli zmanjšanje števila ministrstev?

Če bi bil odgovoren za to, bi razmišljal in bi poskušal vpeljevati tako imenovano filozofijo dodeljevanja sredstev po rezultatih. Vsako ministrstvo in vsak proračunski porabnik bi moral svoj obstoj upravičiti s svojim programom in svojimi rezultati. To ni tako enostavno, vendar obstajajo tudi prakse v svetu, ki to zagotavljajo. Posledica takšnega gledanja je počasnejša rast in celo zmanjšanje javnih izdatkov. Tudi razvitejše države bodo morale bistveno zarezati v svoje javne sektorje.

Ali glede na davke, ki jih plačujemo v Sloveniji, za to dobimo dovolj kakovostne storitve?

Že večkrat sem dejal, da pri 45-odstotni davčni obremenitvi BDP verjetno dobimo premalo. Ampak raje se vrnimo na teme, ki so res pristojnost centralne banke, da ne bi izpadel politično.

Sprašujeva, ker ste leta 2005 v okviru odbora za reforme vodili strokovno skupino za pripravo popravkov davčne zakonodaje.

Vem vem, vendar to ni več zdaj moja kompetenca. Zdaj sem odgovoren za to, kar se dogaja v bančnem in finančnem sistemu.


Vir: www.dnevnik.si