Tako rekoč brez napak je bančni sistem tudi prevzel evro. Kot pravijo poznavalci, je v veliki meri to tudi rezultat partnerskega sodelovanja z bančno industrijo. Kljub nekaj bančnim stečajem lahko rečemo, da je bil bančni sistem ves čas stabilen. Kritike, ki so letele na račun nadzora nad poslovanjem bank v času iskanja novega guvernerja Banke Slovenije, je Nučič ubranil z argumenti in ni popustil pritiskom vladajoče politike. Morda se je prav zaradi tega v petek poslovil od Banke Slovenije.

Nadzor nad poslovanjem bančnega sistema leta 1996 niste prevzeli ravno v rožnatih časih, če se ne motim, ste začeli s stečajem Komercialne banke Triglav. Kako bi ocenili sedanje stanje slovenskega bančnega sistema?

V Banko Slovenije sem prišel 1. junija 1996, 19. junija smo začasno ustavili poslovanje Komercialne banke Triglav, čemur je sledila likvidacija in stečaj banke. V zadnjih letih je bančni sistem v ugodnem položaju, banke so dobro stoječe in poslovno varne. Klasična tveganja poslovanja, s katerimi smo se ukvarjali leta 1996 in še kasneje, so odpravljena, banke dobro obvladujejo svoja tveganja. S slovenskim bančnim sistemom smo lahko zadovoljni.
Bančni sistem v zadnjih dvanajstih letih ni doživel veliko pretresov zaradi večjih stečajev bank.
V teh letih smo imeli že omenjeni stečaj Komercialne banke Triglav, v stečaj je šla tudi Hipotekarna banka Brežice, SIB banka pa v likvidacijo. Veliko smo se namučili s preoblikovanjem hranilno-kreditnih služb, saj jih je bilo več kot 70.

Težko je sicer med seboj primerjati bančne sisteme, vendar ali je to veliko število stečajev glede na velikost slovenskega bančnega sistema?

Številčno gledano je to malo stečajev, je pa res, da je majhen bančni sistem veliko bolj občutljiv na take dogodke. Ne zaradi finančnih posledic, pač pa zaradi tako imenovanega »halo efekta«, k čemur svoje prispevate tudi novinarji, ki iz takih zadev delate velike afere. To se je zgodilo ravno v primeru Komercialne banke Triglav, zaradi katere se je zaradi medbančnega nezaupanja oziroma likvidnostnih težav »zatresel« celoten bančni sistem. Rad pa bi poudaril, da varčevalci v vseh bankah v stečaju niso ostali brez svojih sredstev. Po mojih zadnjih informacijah so tudi drugi upniki Komercialne banke Triglav po desetih letih dobili povrnjena vsa sredstva, sicer v nominalni vrednosti. Lastniki so ostali brez kapitala, kar je ne nazadnje prav. Tudi stečajni upravitelj Hipotekarne banke Brežice je bil uspešen, tako da so celo lastniki te banke dobili povrnjena določena sredstva.

Zapuščate bančni sistem v boljšem, bolj stabilnem stanju, kot vam ga je zapustil vaš predhodnik, zdajšnji guverner Marko Kranjec?

(smeh) To ni moja osebna zapuščina. Res pa je, da smo v vseh teh letih okrepili nadzor nad bančnim poslovanjem, spremenile so se tudi razmere, saj danes bančni sistem deluje v veliko bolj stabilnem ekonomskem okolju. Velik napredek smo naredili z uvajanjem regulatornih ukrepov, na primer uvedbo baselskih standardov, in pripravili bančni sistem za poslovanje v evropskem bančnem prostoru. Veliko ni naredila le Banka Slovenije, pač pa celotna bančna industrija.

Banka Slovenije je bila po izjavah nekaterih predstavnikov finančne industrije doslej znana po svojem partnerskem odnosu, ki ga na primer pogrešajo od drugih regulatorjev na trgu. Zakaj je tak odnos pomemben?

Strinjam se, da je partnerski odnos pomemben. Najlažje je predpisovati ukrepe, vendar jih je treba uresničiti tudi v praksi. Vedno smo ravnali tako, da smo o predpisih še v času njihove priprave v okviru Združenja bank Slovenije razpravljali s kolegi bankirji. Dogajalo se je tudi, da je imelo združenje vsebinske pripombe na naše predpise, na katere nismo mogli pristati, ker smo morali implementirati evropsko zakonodajo v slovenski pravni red ali hoteli doseči druge cilje denarne politike.

Vlada je zadnje spremembe zakona o bančništvu, s katerimi je vanj vnesla tako imenovane protitajkunske ukrepe (ki onemogočajo zastavo delnic za najetje posojil, s katerim menedžerji prevzemajo podjetja) sprejela, ne da bi se predhodno posvetovala z Banko Slovenije in bankami. Gre očitno za uvajanje nove prakse pri pripravi bančnih predpisov brez partnerskega odnosa?

To je bilo nenavadno ravnanje. Že prej sem vam pojasnjeval pomembnost partnerskega odnosa. Sam na primer sodelujem v Komiteju evropskih bančnih nadzornikov, ki ima tudi tako imenovane javne razprave, kamor so vabljeni bankirji in predstavniki evropskega združenja bank. Na teh sestankih se javno razpravlja o regulativi zato, da se slišijo tudi mnenja druge strani. Ne nazadnje tudi nadzorniki nismo nezmotljivi. Predvsem so taki sestanki pomembni zaradi implementacije predpisov v prakso. Se je pa treba zavedati, da smo tudi regulatorji in da je sprejeta pravila treba spoštovati. Pri svojem delu smo se vedno poskušali zavedati, da je treba vso prevzeto evropsko regulativo kar se le da prilagoditi slovenskim razmeram. V Sloveniji deluje vrsta zelo majhnih bank, vsa evropska zakonodaja pa je narejena predvsem za velike bančne sisteme. Vedno, ko smo pripravljali kakšen podzakonski akt, sem pomislil na Hranilnico in posojilnico Vipava. Z njo ni nič narobe, je pa v njej zaposlenih 24 ljudi in je treba pri predpisovanju upoštevati, da bo vso zakonodajo težko predelala tako majhna finančna institucija. Zato je treba k pripravi predpisov pristopati z zdravo mero razuma in upoštevati načelo sorazmernosti.

Kako je svetovna hipotekarna kriza prizadela slovenski bančni sistem, se ji je uspelo izogniti ali lahko pričakujemo zapozneli val?

Omenjeni dogodki neposrednih vplivov na slovenski bančni sistem niso imeli. Guverner Kranjec se je pred časom slikovito izrazil, da se je v tem primeru očitno manjša razvitost našega bančnega sistema izkazala za pozitivno. Slovenske banke namreč niso imele svojih naložb v rizičnih finančnih instrumentih. Kriza oziroma bolje rečeno nemiri na finančnih trgih pa imajo večji posredni vpliv, ker so se zaostrili pogoji zadolževanja na svetovnih oziroma evropskih trgih. Veliki kreditodajalci zahtevajo dodana jamstva pred odobritvijo medbančnih posojil. Banke, ki so v tuji lasti in delujejo na slovenskem trgu, so seveda v boljšem položaju, saj za njimi stojijo močne matere in so zneski, s katerimi financirajo svoje hčere v Sloveniji, zanje razmeroma nizki.

Državljane, ki imajo najeta stanovanjska posojila pri bankah in zastavljene svoje nepremičnine, skrbi, da bi se razmere na slovenskem nepremičninskem trgu drastično spremenile oziroma, da bodo cene nepremičnin začele drastično padati, zaradi česar bi lahko banke zahtevale dodana jamstva za najeta posojila. Lahko v prihodnje pričakujemo takšne dogodke?

Vse je odvisno od tega, kakšno pogodbo je sklenil posamezni kreditojemalec. Slovenske banke imajo kar veliko rezerv v razmerju posojilo:vrednost hipotek tudi primeru, če bi prišlo do znižanja vrednosti nepremičnin na trgu. Zato v prvi fazi zagotovo ne bi zahtevale nobenih dodatnih jamstev oziroma predčasnih poplačil posameznih posojil. V primeru, da bi se cene nepremičnin prepolovile oziroma bi se njihova vrednost pomembno znižala, bi bilo seveda drugače. Uresničitev takšnega scenarija je v Sloveniji malo verjetna tudi zato, ker je slovenski nepremičninski trg veliko slabše razvit kot na primer ameriški. Po izkušnjah slovenskih bankirjev so stanovanjska posojila zelo varna, ker ljudje praviloma najemajo tovrstna posojila za reševanje svojih stanovanjskih problemov. Zato kreditojemalci naredijo vse, da ne bi ostali brez nepremičnine. So pa med kreditojemalci tudi posamezni špekulanti, vendar je na bankah, da jih znajo v pravem trenutku prepoznati.

Se bo po vaši oceni v letošnjem letu umirila rast posojil prebivalstvu in ostalemu nebančnemu sektorju?

Odvisno od pogojev, pod katerimi bodo slovenske banke prihajale do virov sredstev oziroma pod kakšnimi pogoji se bodo zadolževale. Varčevanje namreč trenutno ni popularno, ne glede na to, da so banke povečale ponudbo depozitnega varčevanja po višjih obrestnih merah. Morda je pozitivno to, da so se hkrati zaostrile razmere na kapitalskih trgih, zaradi česar veliko vlagateljev svoja sredstva iz kapitalskih trgov, med drugim iz vzajemnih skladov, preusmerja v bančne depozite. Posojilna rast je torej odvisna od tega, kakšne vire sredstev bodo imele banke. V Sloveniji sicer zelo malo ljudi dolgoročno varčuje in se praviloma odloča za podaljševanje kratkoročnih depozitov. Treba se je zavedati, da banke na podlagi kratkoročnih depozitov ne morejo neomejeno dolgoročno kreditirati. Glede na to, da v deželo prihaja manj optimizma, je pričakovati, da se bo kreditiranje naložb v realnem sektorju umirilo.

Kako banke v trenutnih bolj zaostrenih pogojih varujejo poslovanje po baselskih standardih oziroma tako imenovani Basel 2?

Ko bo dokončno uveljavljen Basel 2, bo za banke veljala zahteva po nižji kapitalski ustreznosti. Pred leti, ko smo začeli uvajati baselske standarde, smo naredili študijo, ki je pokazala, da se bodo kapitalske zahteve za kreditna tveganja znižale, po drugi strani pa se bodo zvišale zahteve za operativna tveganja. Vendar bo pod črto na primer od bank zahtevana nižja kapitalska ustreznost med drugim zato, ker se bo za določena posojila utež znižala s sedanjih 100 na 75 odstotkov. Povedano enostavneje; banke bodo morale pri posojilih za kreditiranje prebivalstva zagotoviti 25 odstotkov manj kapitala kot do zdaj. Največ kapitala bodo prihranile banke, ki so najbolj aktivne pri poslovanju z občani in malimi podjetniki. Pri poslovanju slovenskih bank se bo to odrazilo z zamikom, ker se baselski standardi šele uvajajo in imajo še nekaj časa za njihovo implementacijo oziroma šele na novo ocenjujejo tveganja. V prvi fazi so se zahteve po dodatnem kapitalu zvišale, med letošnjim letom se bodo najverjetneje znižale. Vse bo torej odvisno od hitrosti bank pri uvajanju novih pravil.

Je slovenski bančni sistem dovolj dobro pripravljen na svetovna tveganja, ki so se zaradi finančne krize pojavila v zadnjih mesecih?

Banke vodijo ljudje, ki jim je bila podeljena licenca, to pomeni, da so to osebe, ki so vredne zaupanja. V zadnjih letih Banka Slovenije do vodstev bank tako na primer ni imela pomembnejših zahtev za odpravljanje klasičnih bančnih tveganj, na primer, da bi od bank zahtevali številnejše prerazvrstitve komitentov v slabše bonitetne razrede. So dokaj konzervativne pri odobravanju posojil. Več rizikov se je pojavilo z nalaganjem bančnih presežkov v strukturirane finančne instrumente. Ravno na tem področju pa je potrebna zdrava mera konzervativnosti in dobra ocena tveganosti tovrstnih naložb.

Tako imenovani stres testi, ki ste jih nedavno objavili na svetovnem spletu, niso ravno spodbudni za slovenske banke. Ocenili ste, da bodo višje obrestne mere in nižja gospodarska rast znižala stopnjo rasti posojil nebančnem sektorju na 28,5 odstotka in da naj bi se v prihodnjih dveh letih znižala rast dobička bank.

Stres testi so v zadnjem času zelo »moderni«, vendar nam koristijo za ocenjevanje možnih tveganj pri poslovanju bank, če bi se zgodili nepredvideni dogodki. S tako imenovanimi »laboratorijskimi poskusi« ocenjujemo, kaj bi se na primer zgodilo, če bi se Eurolibor naenkrat znižal za dve odstotni točki. Vendar uresničitve takega scenarija ni pričakovati. Stres testi so v pomoč bankam za ugotavljanje njihove potencialne ranljivosti in oblikovanje takšne poslovne politike, ki bo zmanjšala občutljivost banke na različne šoke.

Vendar kateri scenariji iz teh stres testov so verjetni?

To morate vprašati moje kolege iz oddelka za finančno stabilnosti. Tam se bolj spoznajo na »znanstveno fantastiko«. (smeh)

Z letošnjimi poslovni rezultati bank ste najverjetneje zadovoljni, saj naj bi dobiček pred davki dosegel okoli 550 milijonov evrov, medletna rast dobička pa naj bi bila skoraj 40-odstotna?

Lansko leto je bilo za banke zares ugodno, pravzaprav rekordno. Ob tako dobrih rezultatih smo bankam, predvsem lastnikom bank z nedavnim pismom priporočili, naj bodo razumni pri izplačilu dobičkov in naj se zavedajo, da po dobrih pridejo tudi manj dobri časi. V prejšnjem letu smo imeli veliko kreditno rast, kar je pomenilo, da se je kapitalska ustreznost bank začela zniževati, zato bi bilo zelo smotrno od lastnikov, da bi del teh visokih dobičkov namenili za krepitev bank. Rezerve, oblikovane iz dobičkov bi tako bankam v prihodnje služile kot osnova za nadaljnjo rast oziroma kot neki »amortizer«, če bi se v prihodnje izkazalo, da krediti v zadnjem obdobju niso bili tako dobri. Po naših informacijah naj bi večina uprav slovenskih bank sledila našemu nasvetu.

Če vzamemo konkretni primer: NLB nameni 60 odstotkov dobička za izplačilo dividend, medtem ko NKBM že dve leti zadržuje dobiček. Bi lahko na tem konkretnem primeru komentirali vaš predlog dividendne politike?

Ali bodo banke upoštevale naš nasvet, ni naša stvar, saj o tem v končni fazi odločajo lastniki. Država se mora preko nadzornega sveta sama odločiti, ali bo ravnala kot nekajkrat v preteklosti in se bo zaradi potreb po krepitvi na primer NLB odpovedala dividendam. Če se pričakuje nadaljnja rast banke, je dilema tu zelo enostavna: ali pustim večji del dobička v banki ali bom sam oziroma drugi dokapitalizirali banko. Lahko pa se lastnik tudi odloči, da banka ne bo več rasla in zaradi tega ne bo potrebovala dodatnega kapitala, potem pa si lahko izplača visoko dividendo.

Iz vaših izjav v zadnjem letu se je dalo razbrati, da ste z obvladovanjem kreditnih tveganj v slovenskem bančnem sistemu zadovoljni, nekoliko bolj vas pa skrbi obvladovanje tržnih tveganj. V zadnjem času so v tem kontekstu aktualna predvsem zloglasna »tajkunska« posojila. V zvezi s tem ste sicer v Banki Slovenije sprejeli ukrep, ki predvideva dvig uteži potrebnega kapitala za posojila za financiranje prevzemov. Ali ocenjujete, da bo ta pripomogel k umiritvi prevzemnih aktivnosti v Sloveniji?

Sklep o povečanju uteži potrebnega kapitala za to vrsto poslov je bil v Uradnem listu objavljen že konec leta 2006, vendar je bil za njegovo uporabo dan odlog do začetka letošnjega leta, ko so banke morale preiti na Basel 2. To je namreč predpis, ki ga zahtevajo baselski standardi. In ne gre za nikakršen regulatorni odziv na najnovejša dogajanja v zvezi z vojno proti tako imenovanim tajkunom. Bankam smo samo dodatno pojasnili, kako naj v skladu z že veljavno regulativo obravnavajo tovrstna posojila.

Torej smo vas po nemarnem postavili ob bok borcem proti tajkunom?

V zadnje obdobju nismo sprejeli nobenih novih ukrepov. Zavedati pa se je treba, da delujemo profesionalno in da nismo nobena »nravstvena policija«, da bi lahko na primer pri teh zdaj tako aktualnih posojilih rekli, da gre za sprevržena dejanja. Nikjer v zakonu ne piše, da mora Banka Slovenije podajati moralne sodbe o posameznih posojilih. Skrbimo, da so vsi regulatorni pogoji pravilno izpolnjeni. O morali pa naj odločajo lastniki.

Ali pravilno sklepamo, da velja enak ukrep za vse evropske banke, ki so uvedle baselske standarde?

Tako je. Ne gre torej za noben nov ukrep. Na to smo opozorili tudi med razpravo v parlamentu, ki je po naši oceni po nepotrebnem dopolnjeval zakon o bančništvu. Ni pa nujno, da banke posojila za menedžerske odkupe odobravajo. Veliko bank si namreč ne more oziroma ne želi privoščiti posojil, za katera morajo zagotoviti 50 odstotkov več kapitala kot za druge vrste posojil.

To potem demantira očitke o »prepoznem« odzivu Banke Slovenije na zvišano prevzemno aktivnost v Sloveniji. »Oklevanje« Banke Slovenije je namreč izpostavil tudi finančni minister Andrej Bajuk, ko je sprejem dopolnil bančne zakonodaje utemeljeval tudi s tem, da vlada s tem skrbi za finančno stabilnost.

Drži. Res pa je, da v naših predpisih, objavljenih že konec leta 2006, ne piše, da je treba zagotoviti dodatni kapital za posojila »tajkunom«. (smeh)

Ob demoniziranju posojil menedžerjev za odkupe podjetjih lahko najverjetneje pričakujemo, da bodo na koncu na slabšem slovenske banke, saj bodo menedžerji odšli po posojila v druge države. Začela se je namreč tudi gonja proti upravam bank, ki bi želele taka posojila odobriti.

Zainteresirani se bodo v takih primerih, če bodo želeli pridobiti posojilo, morali obrniti na tuje banke in jih prepričati z argumentiranimi dejstvi. Verjamem pa, da je slovenske banke lažje prepričati kot tuje, saj domače banke bolje poznajo slovenske razmere. Naša vloga pri vsem skupaj je predvsem skrb za spoštovanje veljavnih pravil in omejitev. Preverili smo, koliko so slovenske banke izpostavljene zaradi tovrstnih posojil, in ugotovili, da nobena od bank ni kršila pravil. Če pa banke prevzamejo določeno tveganje, je to ne nazadnje del njihovega posla. Za nas je pomembno, da so tveganja pravilno ocenjena in uravnavana.

Kako komentirate prvo fazo privatizacije NKBM; bo ta povečala njeno konkurenčnost?

Kot nadzornik bi raje videl, da bi se privatizacija izvedla prek dokapitalizacije. Na tak način bi banka pridobila zasebne lastnike in še dodatni kapital. Vsekakor je dobro, da se je v prvem koraku lastništvo banke bolj razpršilo. Treba je počakati na drugo fazo privatizacije. Se pa že zdaj sprašujem, kako bodo ravnali mali delničarji, ko bo treba banko dokapitalizirati. Vendar glede na količino sredstev, ki so jo bili pripravljeni vložiti v banko, ocenjujem, da bodo sodelovali tudi pri odkupu dokapitalizacijskih delnic.

Kakšna pa je po vaši oceni prihodnost NLB?

Banka dobro deluje, širi svoje poslovanje v tujini, za nadaljnjo rast pa bo potrebovala svež kapital.

Kako komentirate odločitev KBC, da ne sodeluje pri letošnji dokapitalizaciji?

Dejstvo je, da je KBC odigrala vidno vlogo pri širjenju NLB na tuje trge in je bila pripravljena to širitev tudi kapitalsko podpreti. Očitno zdaj ne najde več skupnega jezika z največjim lastnikom, torej državo, zato ni presenečenje, da se je KBC odločila, da je NLB zanjo le še portfeljska naložba. Da se namerava umakniti iz NLB, nakazuje tudi širitev KBC na trge, na katerih je bila doslej prisotna prek NLB. Lastniška razmerja so stvar lastnikov, osebno pa si želim le, da bi napovedana dokapitalizacija uspela.

Vse več je tudi povezanih storitev in produktov, na primer bančno-zavarovalniških. Kako ocenjujete pobude za združitev vseh nadzornikov na finančnem trgu, torej centralne banke, agencije za trg vrednostnih papirjev, agencije za zavarovalni nadzor?

To je vprašanje za guvernerja (smeh).

Vseeno, kako ocenjujete ideje o združitvi?

Obstajajo dobre in slabe plati. V zadnjem času je združitev nadzornikov »modni hit.« Če pa že bo prišlo do združevanja, bi to moralo potekati pod okriljem Banke Slovenije.

Kaj pa, če bi do združitve prišlo zunaj Banke Slovenije?

Banka Slovenije mora biti tudi po statutu Evropske centralne banke neodvisna. Če bi bil skupni nadzorni organ zunaj Banke Slovenije, bi lahko prišlo do različnih posegov in poskusov vpliva na neodvisnost take institucije. Zelo je pomembno, komu taka inštitucija poroča, kdo imenuje njene vodilne in tako naprej. V nekaterih državah so se takšne inštitucije že uporabljale za različne politične igre. Tak primer se je zgodil na Poljskem.

Vaš mandat se je zaključil. Ostajate v Banki Slovenije?

Ne bom ostal v Banki Slovenije. Najprej pa grem na daljši dopust. Kje se bom kasneje zaposlil, še ne vem.

Glede na to, da ste 12 let skrbeli za nadzor nad poslovanjem bank, nas preseneča, da ne ostajate v Banki Slovenije kot svetovalec guvernerja.

O tem pa človek ne odloča vedno sam. 



Vir: www.dnevnik.si