Zgradili bodo kar 3400 kvadratnih metrov veliko večnamensko športno dvorano in v vsakem kraju igrišče z umetno travo. Domačini bodo dobili nov hipermarket, Terme Olimia pa že gradijo nov bazenski kompleks.

Čez dve ali tri leta bo končana gradnja nogometno-atletskega stadiona, že zdaj pa veliko denarja namenjajo za obnovo cest. Kot pravi župan, imajo letos največji proračun v zgodovini občine, saj je težek kar 5,5 milijona evrov. »To je za občino, ki ima 3400 prebivalcev, ogromno. Gre res za uspešno, težko ponovljivo leto. Več kot 60 odstotkov denarja namenjamo za naložbe. Po mojem mnenju bo prihodkov še več, saj pričakujemo 'eksplozijo' gradenj turističnih objektov,« zadovoljno pravi župan Misja.

Glede na skokovit razvoj se vam verjetno ni treba bati, da bi se mlade družine izseljevale v večje kraje?

Nasprotno. Pri nas je vedno več mladih družin. V nekaterih krajih, kot so Imeno, Sveta Ema in Nezbiše, je ogromno novogradenj. Čeprav se mladi priseljujejo, stanovanjskih težav nimamo. Na prednostni listi imamo samo enega ali dva prosilca, pa še ta ne potrebujeta nujno stanovanja.
Če bi šlo za nujna primera, bi jima po hitrem postopku zagotovili stanovanji. Poleg tega se že pojavljajo naložbeniki, ki so v občini pripravljeni graditi nove stanovanjske bloke oziroma hiše.

Po mnenju Turistične zveze Slovenije je Podčetrtek najbolj urejen kraj v Sloveniji. Turistično podobo kazi samo grad Podčetrtek, ki je dolga leta propadal. Že večkrat ste poudarili, da si občina prizadeva dobiti grad nazaj in ga obnoviti. So bila poganja z lastniki uspešna?

Grad Podčetrtek je za občino velik črn madež, ki ga želimo čim prej odpraviti. Grad sta leta 1989 od takratne občine odkupila ljubljanski profesor Dimitrije Džokič in poslovnež iz tujine George Zečevič. Čeprav sta se v pogodbi zavezala, da bosta grad v petih letih obnovila, se to ni zgodilo. Grad je klavrno propadal, ker so bila vrata odprta, pa so ga neznanci povsem izropali. Odnesli so so vse, kar se je odnesti dalo. Storjena je bila nepopravljiva škoda. Z denarjem, ki smo ga dobili od ministrstva za kulturo, in s soglasjem lastnikov smo lahko popravili streho in s tem grad vsaj začasno rešili pred propadanjem. Ker smo želeli pridobiti lastništvo, lastnika pa nista bila za to, smo vložili dve ločeni tožbi. Pri odškodninski tožbi smo bili delno uspešni. Džokič se je namreč odločil, da nam prepusti svoj 20-odstotni lastniški delež, mi pa smo proti njemu umaknili odškodninski zahtevek. Kot solastniki smo lahko na grajska vrata namestili ključavnico in tako vandalom preprečili, da bi prihajali v notranjost gradu in ga še bolj poškodovali.

Z drugim lastnikom pa očitno nikakor ne najdete skupnega jezika?

V svojem zagovoru je napisal, da ga vsa ta leta nihče ni opozarjal, da je z gradom kaj narobe. Takšen odgovor je nesmiseln. Kot večinski lastnik je prav dobro vedel, kaj se z gradom dogaja, pa ni ničesar naredil, čeprav se je s pogodbo zavezal, da ga bo obnovil. Upam, da nam bo kljub temu uspelo pridobiti lastništvo. Pojavilo se je namreč več podjetij, tudi iz tujine, ki bi bila pod določenimi pogoji pripravljena vlagati v obnovo gradu. Tudi s pomočjo evropskih sredstev bi lahko gradu v nekaj letih vrnili podobo, ki si jo zasluži. Postal bi lahko atraktivna turistična točka, ki bi bila kraju v ponos.

Vir: www.dnevnik.si